Trditev, da je izvor izraza frajer nemška beseda Freiherr oziroma svobodnjak, verjetno ni sporna, kot drugi primer samostojne drže pa Mazzini izpostavi slavnega mladinskega junaka izpod Alp Kekca. Mazzinijeva teza nagovarja, da sta besedi postali zbadljivki zaradi globoke slovenske potrebe po pasivnosti. Še več, zbadljivki sta postali, ker Slovenec ne more drugače, kot da bi se norčeval iz svobodnega in samostojnega človeka. Vprašanje, ki se postavlja Mazziniju, je, če sta Kekec in Freiherr res primera takšnega človeka, kot je prepričan? Je enačenje Kekca in Freiherrja s svobodo in samostojnostjo in širokopoteznostjo res primerno in ali ni norčevanje posledica nekega globljega slovenskega uvida? Zelo pomembno je še vprašanje, če ni Mazzini samostojnosti pripisali tudi preveliko veljavo?
Vsi bomo priznali, da je Kekec fantič, ki je pokazal veliko mero poguma, ko je šel od doma ter pri tem na ogled postavil svojo iznajdljivost, pripravljenost pomagati prijateljem ter zmožnost prekrižanja načrtov tujcem z vzhoda. Še posebej smo nanj lahko ponosni, ker je Mojci pomagal premagati slepoto. Seznam njegovih dejanj se na prvi pogled resnično zdi zavidanja vreden, a iskrenost zahteva, da poleg razlike med pasivnostjo in aktivnostjo uvedemo še razliko med partikularnostjo in občostjo dejanj. Prva svojo aktivnost posvečajo reševanju povsem vsakdanjih, osebnih interesov, medtem ko so druga usmerjena k reševanju težav, ki se tičejo širše problematike.
S pomočjo dodatne delitve namreč hitro opazimo, da imajo Kekčeva dejanja precej kratek doseg. Še več, zdi se, da kljub šopirjenju o odhodu v širni svet z dejanji niti ne preseže meja rodne vasi oziroma okolice. Tudi njegov največji uspeh – zmaga nad teto Pehto in pridobitev zdravilnih kapljic proti slepoti – vpliva zgolj na njegovo prijateljico. Verjetno je bil v času Kekčevega življenja v okolici še kak slep človek, a Kekca to ne prizadene. Osredotočen je zgolj na krog ljudi, ki jim lahko pomaga neposredno. Tu tiči pravi Kekčev obraz. Razumemo ga namreč lahko tudi kot neoliberalnega filantorpa, ki namesto zavzemanja za robustno sistemsko reševanje problematike slepih otrok podpre individualne dobrodelne intervencije, pri katerih je lahko vsakič znova deležen pohval in slavospevov. Saj veste, ON pojde in zaseje dobro voljo pri ljudeh, in ON v eni roki nosi sonce, v drugi zlati smeh. Kakšna nadutost! In ni prav to pomen besede kekec? Nekdo, ki se sicer zna šopiriti, a je doseg njegovih dejanj povsem zanemarljiv?
Podobno velja za Freiherrja. Tudi ta trpi za nezmožnostjo načrtnega občega delovanja. Je svoboden predstavnik družbe v svetu, kjer so vsi ostali bolj ali manj močno vezani na svoje gospodarje. Vendar namesto da bi svojo svobodo izkoristil za resnično dejanje svobode, da bi postal nosilec sprememb družbenega reda, da bi se v zgodovino vpisal z zlatimi črkami, se zadovolji z izkoriščanjem svojega družbenega položaja za pridobitniško dejavnost, ki v prvi vrsti koristi zgolj njegovim partikularnim interesom in ugodjem. Izkaže se celo, da je izpolnitev njegovih ciljev izredno odvisna od stabilnih družbenih razmer, katerih največji zagovornik posledično postane, čeprav s takšnim delovanjem ohranja sistem, ki medtem izkorišča neštete množice. Tudi to, bodimo iskreni, je pravilen opis pomena frajerja v splošni rabi. Gre za nekoga, ki živi brez pravih obveznosti, a svoj čas posveča povsem ničevemu početju – sledi najnovejši modi, da bi lovil frajle.
Če je kaj zgodovinski dosežek interpretacije omenjenih izrazov, je to zagotovo spoznanje razlike med nepomembnimi in pomembnimi dejanj. Kekec in frajer se znajdeta na strani nepomembnih družbenih akterjev, ki sicer lahko imata vrline gospodarjev, a se izkažeta za slepo vejo transformacije sveta. Po drugi strani sta največja slovenska junaka vsekakor Martin Krpan in kralj Matjaž. Obema lahko očitamo pasivnost, a pozor. Ko ju občost prisili, se brez težav odzoveta in odločno posežeta vanjo. Svet po njunih intervencijah ni več enak. Nasprotno t.i. aktivni junaki neprestano frfrajo naokoli. Povsod jih je polno, delajo eno, delajo drugo, a resnično omembe vrednega dosežka, ki bi doživel odmev širše od domovine, nikdar ne dosežejo. Dodajmo, da Martin Krpan slavo doseže obče, a ker mu v prvi vrsti ne gre za slavo zaradi slave in ker ni prevzeten, ta v domačem krogu ostane neopažena.
Zakaj se glasne povezuje z gospodarji in skromne s hlapci je do neke mere razumljivo, vprašanje pa je, zakaj bi gospodarje vrednotili pozitivno in hlapce negativno? Kot prvo, v Sloveniji nikakor ne primanjkuje gospodarjev. Če kaj, imamo kronično pomanjkanje hlapcev. Spomnimo, da so vrline gospodarja – samostojnost, neodvisnost, mišljenje s svojo glavo, itd. – vseprisotna slovenska realnost. Skoraj ni pogovora, v katerem ne bi Slovenec drugemu solil pamet in vsiljeval svoje mnenje. Da bi med pogovorom vsaj malo popustil, bi bila največja žalitev. Pravi Slovenec mora biti in tudi je mojster za vse! Nasprotno je s hlapcem. Ta je pripravljen poslušati, delati in se učiti, le da bi ugodil zahtevam svojega gospodarja. Na koncu se namreč izkaže, da je vse odvisno od tega, kdo je njegov gospodar. Je to Francka? Glas, ki ga nagovarja iz onostranstva oziroma s prižnice ali globin avtentične duše? Pohlep ali napuh? Znanstvena metoda ali kaj drugega? Uspeh vsakega posameznika je odvisen od tega izbora.