Optimističen veseljak z veliko življenjsko radostjo pripoveduje o smetišču prestolnice ene najbolj revnih držav na svetu kot o središču svojega sveta. Njegov svet pa je lep. Voditelji prireditve so bili otožni in sentimentalni, publika pa željna rešitve. Po eni uri pogovora, ki je bil namenjen zbiranju finančne pomoči za Afriko, se je zdelo, da bi bilo dobro, če bi Afrika poslala kaj pomoči Sloveniji.
Misijonarji, ki delajo v Afriki se nalezejo lokalnih veselj do protislovji in razumevanja do širokih dimenzij človeškosti. Z misijonarjem v Zambiji sem si enkrat ogledoval vasi okrog njegove postojanke, na katere je bil zelo ponosen.
»Poglej,« je pokazal na pet ali šest tukulov, ki so kot kokoši čepeli pod gričem. »Tam živi dober kristjan in njegovih pet žena.«
»Če ima pet žena, ne more biti dober kristjan,« sem oponiral in pričakoval vsaj antropološko razlago tega fenomena, če že ne teološke. Dobil sem politično.
»Dogmatik,« se moj sogovornik ni dal motiti. »Nismo v Vatikanu.«
Kulturne razlike so veliko bolj bogate od tega, kar se običajno verjame. Nekaj časa je bilo skoraj komično, ko je Opeka razlagal, kako se njegovi ljudje s pesmijo kopljejo s smetišča v boljše življenje, iz publike pa so prihajala vprašanja o duhovni izgubljenosti Slovenije in njenem skorajšnjem pogubljenju. Bolj kot Opeko, ki je rutiniran profesionalec rojen v Argentini in šolan v Parizu, je bilo zanimivo poslušati in gledati publiko. Opeka je imel status gosta od daleč, ki prinaša dobre novice.
Natančno isti občutek sem imel ob pogledu na publiko v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani med koncertom partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič iz Trsta. Prevozili so samo sto kilometrov od Trsta do Ljubljane, tudi oni pa so bili gosti iz tujine, ki prinašajo dobre novice od daleč in jih je treba sprejeti z gostoljubjem. Boris Pahor je imel med potovanji po Sloveniji podobno izkušnjo. Od njega se je pričakovalo, da bo videl tisto, ker od tukaj ni mogoče videti. Slovenci smo kot Paštuni, ki pripovedi od daleč sprejmejo molče in z odobravanjem, ker skozi njih prepoznajo sebe.
V trenutku ko doma ni več nobenega junaka s prepoznavno močjo duha, so Pedro Opeka, Pinko Tomažič in Boris Pahor junaki nove duhovnosti. Prvi je rojen v Argentini beguncema iz Slovenije. Drugi so Slovenci, ki živijo v Trstu, njihova domovina pa je Titova Jugoslavija. Tretji je učitelj italijanske književnosti, ki piše v slovenščini, v Parizu ga pa bolj berejo kot v Ljubljani. Vsi trije so izražali veliko ljubezen do Slovenije.
Enake ovacije je v nekdanjem kinu Union doživel ženski pevski zbor Kombinat. Edini pristen domač izraz nove duhovnosti. Pevke so izražale ljubezen do celega sveta.