Čeprav se je stanje ob selitvi v nekoliko manj ruralno prestolnico izboljšalo in čeprav se tudi prebivalstvo ruralnih območij vse bolj zaveda pomena zdrave prehrane in s tem omejevanja količin zaužitega mesa, se še vedno, najsi bo v prestolnici ali v zadnji od boga pozabljeni luknji, ob vsakem prigrizku, obroku ali pojedini najde kdo, ki ga zanima globlji pomen te moje odločitve. Ali mesa ne jem zato, ker ne maram okusa, ali pač zato, ker se mi smilijo živali? In ko ljudi pomirim, da nisem militantna in da ob peki ljubih nam čevapčičev ne bom začela po njih zlivati umetne krvi, se gube na čelih nekoliko zrahljajo. A zakaj bi pravzaprav kdo imel težave z mojo vegetarijansko prehrano? Smo bili že kdaj priča zasliševanju o tem, zakaj nekdo poje preveč kruha, premalo sadja, ne mara zelenjave, kar tako, na sploh, njegov otrok žre samo sranje, poje, nenazadnje, preveč mesa? In, po drugi strani, zakaj je toliko bolj sprejemljivo za vse, da mesa ne jem zato, ker mi ni všeč, kot pa zato ker je to moj protest proti svetovnemu genocidu nad živalmi?
Ali in koliko mesa sploh potrebujemo, je odvisno od več dejavnikov, gotovo pa je, da brez mesa ne bi umrli. Z uravnoteženo kombinacijo sadja in zelenjave, predvsem stročnic in oreščkov, odrasel človek lahko kakovostno živi. To že vemo. Res je meso odličen vir beljakovin, ki jih najbolj potrebujejo fizično aktivni (precej manj pa podaljški računalnikov, televizije in ostali sedeči živelj), a samo spomnimo se, recimo, da je bil vegetarijanec tudi slavni hrvaški boksar Željko Mavrović (četudi je kasneje dejal, da vrhunski šport zahteva vsejedstvo). Razen militantnežev bi se najbrž skratka vsi strinjali, da je optimalen jedilnik sestavljen iz veliko sadja in zelenjave in malo (!) mesa.
»Malo« mesa pa je očitno raztegljiv pojem. Če je svet pred petdesetimi leti pojedel 70 milijonov ton mesa, se je ta količina leta 2007 dvignila na skoraj 270 ton.Največji mesojedci smo seveda zahodnjaki, najbolj pa so jedilnike v nekaj desetletjih spremenili Kitajci, ki so si od leta 1961 (3,6 kilograma na osebo letno) do 2002 konkretno napolnili krožnike (52 kilogramov na osebo letno). Do leta 2050 naj bi se produkcija mesa še podvojila.
Jasno je torej, da se je morala industrija konkretno spremeniti, da je lahko sledila (in še vedno sledi) potrebam vse bolj požrešnega sveta. A za kakšno ceno? Cena poceni mesa, ki ga potrošnik pričakuje, namreč presega tistih nekaj evrov, kolikor je danes vredna žival. Alex Renton v svoji knjigi Planet Carnivore: Why cheap meat costs the earth (and how to pay the bill) opozarja, kaj vse prinaša takšen genocid svetovnih razsežnosti: živali – v vsakem trenutku naj bi jih na zakol čakalo 59 milijard – gensko spreminjamo, mučimo in omamljamo. 80 odstotkov vseh antibiotikov na svetu neprostovoljno skonzumirajo prav živali, kar ob manj intenzivni reji ne bi bilo potrebno. Takšna količina antibiotikov pa neposredno vpliva (tudi) na zdravje ljudi, saj bakterije zaradi tega postajajo odpornejše. Ob tem seveda trpi tudi okolje – živinoreja je zaslužna za večino toplogrednih plinov, onesnaženost podtalnice, izsuševanje močvirij in izsekavanje gozdov, kjer se nato prideluje sojo in koruzo (in pozablja na tradicionalne rastline, ki smo jih sicer jedli ljudje).
Moralnega mačka, ki nekatere spremlja ob slinjenju nad zrezkom neznanega izvora, bi industrija pregnala z – kdo bi si mislil! – novim genskim hokus-pokusom, ki bi živali tako adaptiral, da ne bi čutile bolečine in trpljenja. Bi plačali več za zrezek, ki je živel in umrl v otopelosti?
Ena od bolj sprejemljivih in dolgoročno bolj vzdržnih rešitev, ki se je ponudila nedavno, je v laboratoriju vzgojeno meso. Ni naravno, pravite? Saj tudi masovna pridelava mesa, kot jo poznamo dandanes, ni. Je pa gotovo manj etično sporno.
Druga rešitev je lokalno pridelano meso, katerega izvor in način pridelave poznamo. Je dražje, ampak tudi bolj zdravo in etično manj sporno, profitira pa tudi lokalni kmet, ki ga je pridelal. V tem smislu je pohvale vreden portal Lokalna kakovost, ki ga je nedavno zagnalo kmetijsko ministrstvo in na katerem lahko najdemo lokalne pridelovalce mesa, zelenjave, sadja in drugih dobrin.
Tretja rešitev je vegetarijanstvo. Tisto s političnim podtonom ali pač brez.
Domača naloga:
