Mimogrede boste pohvalili, kako modro izbrana zavesa nudi čudovit razgled skozi okno. Ne boste pozabili občudovati domiselne ureditve stanovanja, pohvalili boste gostiteljico za izbrano hrano ter gostitelja kot vinskega eksperta. In seveda, divja otroška horda je čudovita radoživost in energičnost tistih, ki so naša svetla prihodnost.
Našemu gostu iz ZDA, veleposlaniku Josephu Mussomeliju, teh enostavnih pravil očitno ni nihče razložil, kaj šele vbil v glavo. In razpreda o strganih nacionalnih odnosih, neurejeni zgodovinski šari, neprebavljivi politiki in neokusnem gospodarskem okolju ter seveda strankarskih hordah, ki so uzurpirale državo, ker so jo prepoceni dobile v roke. Vik in krik je bil torej upravičen - »svakog gosta tri dana dosta«, pravijo že naši nekdanji bratje, takšnega pa še posebej, saj se po naši hiši sprehaja in jo omalovažuje že tri leta in tri mesece...
Pa je temu res tako. Pred pol stoletja uveljavljena dunajska konvencija o diplomatskih odnosih v svojem tretjem členu med naloge diplomatskega predstavništva uvršča »seznanjanje z razmerami in razvojem dogodkov v državi sprejemnici z vsemi dovoljenimi sredstvi ter poročanje o tem vladi pošiljateljici.« Slednje je lahko skregano z naslednjo alinejo istega člena, ki govori o »spodbujanju prijateljskih odnosov med državo pošiljateljico in državo sprejemnico« diplomatskega predstavnika, o čemer nas menda že nekaj časa prepričuje Mussomeli, če ga seveda razumemo tako, kot so ga nedavno znova na zunanjem ministrstvu, združenju veteranov, drugi politiki, ki morajo takoj pristaviti svoj piskrček, in tudi mediji, ki sicer kar tekmujejo v opisovanju slovenskega »bananistana«, ko jim pritegne kakšen tujec, pa postanejo njegovi najbolj vneti branitelji.
Domnevajmo, da omenjeni alineji dunajske konvencije nista sprti med sabo ter da so »seznanjanje z razmerami in razvojem dogodkov« v državi sprejemnici in poročanje o tem vladi pošiljateljici del »spodbujanja prijateljskih odnosov«. Za bežne znance na obisku se res ne spodobi, da nam preurejajo stanovanje in življenje, dobri prijatelji pa so zato, da nam postavijo tudi ogledalo. Odločiti se bo torej treba, kam sodijo ZDA (in z njimi Mussomeli), ne pa s floskulami o diplomatski spodobnosti in izgovarjanjem na togo mednarodno konvencijo spodbijati koristne kritike, za katere je resda že François de La Rochefoucauld zapisal, da so »manj priljubljene, kot hvala, ki slepi in zavaja«.
Mussomelijev greh je pravzaprav v tem, da z današnjimi očmi prebira dobrega pol stoletja staro konvencijo s strogim varovanjem diplomatske pošte, ki ga je povozil čas oziroma Wikileaks. Bi imeli nekoga, ki bi vas ob obisku na vse pretege hvalil, kako urejeno stanovanje in življenje imate, nato pa drugim znancem razlagal, v kakšnem svinjaku živite, za prijatelja? Diplomatske depeše, ki jih je obelodanil Assange, tudi iz Slovenije, so bile polne takšnega »obrekovanja«. Mussomeli jih očitno v Washington pošilja kar prek slovenskih medijev, ki mu z veseljem prisluhnejo, hkrati pa razgrnejo še preostale »razmere in dogodke« v deželi na sončni strani Alp. Na primer, da ne prenesemo nobenega zrcala, še posebej pa ne, če to kritično spregovori.
