Ob slovesu velikana so podrobnosti nepomembne, tudi takšne, ki postavljajo pod vprašaj varnost svetovne politične elite, ko se jim v bližino uspe pritihotapiti neznani lažni prevajalec v jezik za slepe, ali pa igrivo samoportretiranje (priljubljeni selfie) predsednika ZDA ter premierov Velike Britanije in Danske med spominsko slovesnostjo, ki ni moglo uiti vseprisotnim kameram in fotografom. Ne more pa biti nepomembno, ko njegovo veličino nekdo zlorablja v politikantske namene. In prav to je storil Barack Obama v svoji domnevni elegiji Madibi, vzorniku, ki da ga je, še mladeniča, napotil k reševanju sveta iz Bele hiše.
Kot prvi izmed govorcev iz vrst državnikov, je imel Obama priložnost, da zbranim kolegom prebira levite, ne da bi jim moral zatem vsaj prisluhniti. Oboje je tudi storil in zato je njegov sicer retorično skrbno izdelan govor, zaradi katerega je prepotoval pol sveta, izzvenel kot sporočilo domačim političnim nasprotnikom ter opozorilo ameriškim tekmecem na tujem. Ni mu bilo treba usmeriti pogleda proti kitajskemu podpredsedniku Li Yuanchau, ko je dejal, da je »tu premnogo voditeljev, ki izražajo solidarnost z Madibinim bojem za svobodo, ne tolerirajo pa različnosti stališč pri lastnem ljudstvu«, republikancem doma pa ni ušlo, ko je med lažne častilce Mandeline dediščine uvrstil tiste, ki »se strastno upirajo tudi skromnim reformam, ki bi odpravljale kronično revščino in rastočo neenakost« med državljani.
V bistvu je prav Obama zlorabljal dediščino Mandele, s katerim si po eni najbolj ponesrečenih odločitev odbora iz Osla delita Nobelovo nagrado za mir, da bi brisal sledi svojih vse bolj očitnih napak v domači in mednarodni politiki, razpeljanih vse od nespretne zdravstvene reforme pa do okrvavljenih rok s poboji nedolžnih ljudi z brezpilotnimi letali. Vmes se je nabralo še mnogo nesnage, vključno z nikoli izpolnjenimi obljubami o zaprtju Guantanama, jedrski razorožitvi in civilizacijskem sožitju, da prisluškovanja vsem in vsakomur, četudi v imenu neke imaginarne ameriške nacionalne varnosti, niti ne omenjamo.
Mandela si res ni zaslužil, da ga je odhodu s tega sveta obkroži beda voditeljev, ki zvečine niso niti senca njegove človeške in državniške veličine. Morda me je tudi zato ob »selfie session-u« Baracka Obame, Davida Camerona in Helle Thorning-Schmidt zajel občutek, da sta se kot edina prava prijatelja od Madibe prišla posloviti dva siceršnja svetovna izobčenca Robert Mugabe in Raul Castro. Mnogi drugi so se namreč prišli slikat.
