Če na svet gledate skozi staromodne oči, potem si verjetno mislite, da je kmetovanje videti nekako takole: vstajanje pred petelinom, krmljenje živine, pa hop na traktor sejat ali žet njivo, obračat seno, gnat govedo pod milo nebo, stimulirat vimena in kar je še podobnih opravil, ki zahtevajo veliko marljivosti in delovnik od zore do poznega večera. Sodobni kmetovalci bodo takšen opis komentirali takole: haha! Danes se namreč kmetuje virtualno. Tako je. Še vedno potrebujete veliko časa, ampak kmetuje se doma na toplem, za računalnikom. Vse, kar potrebujete, je profil na fejstviterju.
Kako, boste rekli, je to mogoče? Odgovor je: FarmVille. Kot morda veste, je to tista računalniška igra z družabnega omrežja, v kateri ljudje v virtualnem svetu skrbijo za svoje virtualne kmetije. Začne se nekako takole: v upravljanje dobite majhen košček virtualnega zemljišča in nanj posadite virtualni paradižnik. Če ga zalivate z ustrezno količino virtualne vode in nanj sije prelestno virtualno sonce, da lepo dozori, ga odnesete prodat na virtualno tržnico. Virtualno kmetijo potem razvijate naprej, poleg poljedelstva začnete še z virtualno živinorejo, virtualnemu sosedu privoščite, naj mu crkne virtualna krava, od vsega tega početja pa kmalu lepo živite. In to v resničnem svetu.
Verjetno ste se vprašali, ali je najbolje začeti s sorto paradižnika balcony-yellow, ki posebej dobro raste na rumeno prepleskanih balkonih, ali pa morda s sorto krasny klyk, ki je ustvarjena za uporabnike računalnika. Ne skrbite, če ste v dilemi. Paradižnik je znan po svoji problematičnosti, leta 1893 so se zaradi njega pravdali celo na ameriškem vrhovnem rastlinskem sodišču, ki je razsodilo, da je paradižnik zelenjava in ne sadje. Če niste ravno iz Grosupljega, pa ste se morda tudi vprašali, kako je mogoče z virtualnim kmetovanjem napolniti resnične žepe. O tem veliko ve družba iz skupnosti Giurgeni na skrajnem vzhodu naše evropske celine.
Osmerica Romunov, ki je veliko igrala FarmVille, je namreč tri leta pobirala evropske subvencije za kmetijstvo za svoje krave. Kot v nenavadni novici poročajo britanski Metro in romunski časniki, je osmerica „navdihnjena z računalniško igro FarmVille oblastem leta 2010 prijavila, da ima v lasti več mlekarn in 1860 krav, za vsako pa je letno dobila sto evrov subvencij“. Krave in kmetije so bile, kot ste pravilno slutili, virtualne oziroma so, kot bi rekli nekoč, obstajale le na papirju. Aktualne oblasti v Bukarešti se rade pohvalijo, da so v primerjavi s prejšnjo oblastno garnituro znatno povečale črpanje evropskih sredstev, pri čemer pa doslej ni bilo znano, kako inovativne metode so prispevale k takšnemu uspehu, ki je rodil zavist mnogih evropskih partnerk. In zgolj tej zavisti ostalih članic Evropske unije gre pripisati, da je v Bruslju nastal vik in krik zaradi podeljevanja subvencij virtualnemu govedu.
Romunski organi, od veterine do agencije za subvencije, so se potem začeli nekoliko nervozno prestopati na mestu in drug drugega obtoževati za domnevni spodrsljaj, a precej več bi naredili za evropsko idejo enakopravnosti, če bi se zavzeli za reformo politike kmetijskih subvencij, ki očitno globoko diskriminira narisano govedo. Morda se vam zdi vse skupaj privlečeno za lase, a med dvomljivci vsekakor ni omenjene osmerice, ki se je odločila romunsko vlado tožiti. Čisto zares. Kot pišejo omenjeni časopisi, romunski virtualni kmetovalci pravijo, da niso vedeli, da za virtualne krave ne morejo dobiti subvencij, da jim tega tudi ni nihče povedal in da jim ne pride na misel, da bi vrnili pol milijona evrov evropskih sredstev, kolikor so jih zbasali v žepe.
Če tožba ne bo uspela, se lahko zgodi, da bodo po svetli francoski tradiciji z virtualnimi traktorji razdejali virtualne McDonald'se. Sledil bi torej lahko virtualni kmečki punt, morda celo vojna. Če mislite, da pretiravamo, se velja zamisliti ob še eni nenavadni novici, ki je prikapljala iz Teksasa. V tej drugi največji ameriški zvezni državi namreč živi mož z imenom George W. Bush. Prav ste uganili, to je tisti možak, ki je nekdaj v Washingtonu živel v povsem na belo prepleskani bajti, da je bil osem let nesrečen, ker ni mogel saditi balcony-yellowa in je moral iznajti svojo sorto paradižnika (bush celebrity), kar mu je vzelo ogromno časa in kar tudi pojasnjuje nekatere njegove malenkostne spodrsljaje na drugih področjih. Zdaj pa se je lotil novih resnih poslov. Slikanja, namreč. „Rad slikam, slikanje je moje življenje spremenilo v neverjetno pozitivno smer. Zdaj gledam na barve drugače in vidim sence,“ je po poročanju spletne izdaje ABC News rekel Bush.
Kot piše agencija Reuters, je George W. Bush umetnik tihožitij, avtoportretov in – risanja živali (zdaj najbrž že slutite, kam pes moli taco). Bushev portret rdeče severnoameriške ptice pevke kardinal, ki sedi na veji z zelenim ozadjem, v teh dneh prodajajo za 29.98 dolarja, da ga lahko kupci obesijo na božično drevo. V njegovi predsedniški knjižnici v Dallasu so jih naročili 10.000, v muzejski trgovini knjižnice pa pravijo, da so jih kupci praktično razgrabili. Romunska osmerica in njeni somišljeniki imajo torej na voljo močnega zaveznika, ki ne samo ceni virtualne živali, ampak jih tudi ustvarja. Če to počne tudi zato, ker mu je gručica zlobnežev nekdaj očitala, da mu ne bi dala v varstvo niti narisane ovce, kaj šele na belo prepleskane bajte, znanega vojskovodje pač ne bo težko prepričati, da mu je vloga novodobnega Matije Gubca pisana na kožo.
