Interesanten pristop na dlani ponudi vprašanje, zakaj česa podobnega ne poskusijo tudi širše v javni upravi? Zakaj javna uprava ne bi mogla postati profitabilna? Zakaj ne bi mogla poleg nepotrebne birokracije biti tudi uspešna?
Da bi do takšne spremembe v miselnosti javne uprave prišlo, bi bilo sicer potrebno precej truda. Njen odpor do sprememb je pregovoren. Kako velik, sem na lastni koži doživel leta 2009, ko sem ponosno zasedel mesto majhnega kolesca v kafkovskem stroju. Seveda, na študentsko napotnico. Drugače to ne gre. Podpisal sem nekaj pogodb, prisegel, da ne bom izdajal osebnih podatkov, za konec pa sem doživel verjetno največji kulturni šok svojega življenja. Kot sklep slovesnega dejanja iniciacije v vrste državnih birokratov me je čakala še podelitev nepogrešljivega artefakta, brez katerega v javni upravi nisi nihče. Občutek sem imel, da se je razprlo nebo, zapel je angelski zbor in z oblakov se je proti meni spustila božanska roka, ki mi je podala mojo lastno … disketo.
Naj dogodek postavim v kontekst, če ni jasno. Že štiri leta smo po spletu lahko gledali video posnetke s pomočjo Youtuba, prav toliko časa smo lahko tudi prebivalci izven ZDA delili svoje fotografije s pomočjo Facebooka, od zaprtja Napsterja je minilo že osem let, dve leti je minilo od prvega iPhona, glasbo pa sem tisti trenutek poslušal na manjši različici iPod Toucha s 16 gigabajti kapacitete. Na domačem računalniku disketnega pogona že nekaj let nisem imel, tu pa sem v roke dobil tehnologijo iz leta 1986 s presunljivo kapaciteto 1,44 megabajta.
Da občutljivih podatkov ni pametno medsebojno pošiljati prek elektronske pošte, sem še nekako razumel. Ni mi pa bilo jasno, zakaj nismo mogli dobiti USB ključev ali vsaj izkoriščati interno mrežo, po kateri si lahko na skupne diske odlagal datoteke in jim točno določil, katere osebe imajo do njih dostop. Ne, raje smo hodili po zgradbi brez dvigala, večkrat na dan iz pritličja do najvišjega nadstropja in nazaj. Plačana telovadba.
Sicer boste rekli, da so razkritja Edwarda Snowdna pokazala, da je omejitev količine občutljivih datotek, ki jih uslužbenec države lahko vsak čas nosi s seboj, na 1,44 megabajta odlična varnostna ideja. Povem vam, da ni bilo nobene omejitve, da iznajdljivi uslužbenec ne bi mogel od doma prinesti USB ključa. Prav tako ni bilo nobene omejitve, da manj iznajdljivi uslužbenec ne bi s seboj prinesel celega nahrbtnika disket. Razlog za diskete ni bil pragmatičen. Šlo je za simptom kulture, ki komunikacijskim tehnologijam ni najbolj naklonjena.
Zaradi tega razloga sem rahlo skeptičen, da bi se moj predlog lahko uresničil, dokler ne bi bilo prepozno, a vseeno se kot davkoplačevalec čutim odgovornega, da javno upravo pozovem naj svoj delež produktivnosti prispeva tudi sama … pač tistega, ki ne zajema državne birokracije in vseh ostalih ne bodi jih treba dejavnosti, brez katerih država ne bi mogla delovati. Moj predlog je zelo preprost. Javna uprava naj se po končanih uradnih delovnih urah, okoli četrte ali pete ure popoldne, loti rudarske industrije. Ne, ne potrebujemo dodatnega premoga za TEŠ 6. Predlog je precej radikalnejši, saj bi pravzaprav omogočil služenje brez izplačevanja plač. Čisto prava rabota za robote, povsem v skladu z vizijo varčevalnih ukrepov. Javna uprava naj po koncu delovnih ur vse računalnike uporabi za rudarjenje oziroma nabiranje Bitcoinov – virtualne valute, ki vse bolj postaja novo zlato ali tulipan, če ste bolj skeptični, in na mednarodnem trgu medtem dosega vrednost 700 dolarjev na enoto.
Seveda bodo skeptiki zopet rekli, da to ni primerno vedenje za javno upravo in da bi šlo za vračanje v star sistem, ko bi država z monopolom onemogočila profite posameznikom na privatnem trgu.
Spet drugi boste rekli, da se javni upravi ne spodobi špekulirati z virtualno valuto in odločati, kdaj naj se nakopano bogastvo proda. „Ni treba, da je vpletena v novodobno tulipansko mrzlico!“
Tretji boste rekli, da je kopanje Bitcoinov vse težje. Predvsem slednjim dajem prav, a imamo rešitev tudi za ta problem. Kot dobro vemo iz zgodovine preteklih zlatih mrzlic, so mali rudarji privatniki sicer nakopali prava bogastva zlata, od njega pa so profit imeli predvsem prodajalci krampov in viskija. Javna uprava naj torej svoje obsežne rudarske kapacitete prične oddajati nadebudnim privatnim rudarjem in žanje profit ne glede na njihov uspeh. Bere se kot šala in prav je tako. A predlog je vseeno vreden razmisleka. Ne, res!
