Tokrat me je splet zapletel v pogovor z gorečim belgijskim katolikom. Sprva je šlo zgolj za male popravke nekaterim zgodovinskim trditev, a slej ko prej se tak pogovor zaostri, dokler ne doseže praga prepira. Ko se zdi prepir kolikor toliko zaključen, pa Belgijec na dan privleče skrivno orožje, s katerim je v preteklosti premagal vse argumente zoper obstoj Boga in superiornost katolicizma nad ateisti in vsemi ostalimi veroizpovedmi in ločinami. Preizkusi ga tudi tokrat in zmagoslavno opozori na evharistični čudež v italijanskem Lancianu iz 8. stoletja in na domnevno nezmožnost, da bi čudež pojasnili znanstveno, iz česar seveda sklepa, da je edini možni odgovor Bog.
Priznam, da zgodbe ne poznam do potankosti, a načeloma naj bi se nekemu menihu med maševanjem zamajala vera, nakar je simbolični spremembi (transsubstanciaciji) kruha in vina v meso in kri Jezusa Kristusa, kar se zgodi ob vsaki maši, sledila tudi resnična. Pazite, hostija naj bi se dobesedno spremenila v telo Jezusa Kristusa, vino pa v njegovo kri. Mesnato hostijo in kelihe krvi od takrat hranijo in z njimi vabijo romarje, vsake toliko časa pa jih ponudijo tudi v strokovni pregled, da bi dokazali avtentičnost čudeža skeptikom. Zadnjič so hostijo in kri analizirali leta 1971. Znanstvenik seveda ni mogel dokazati čudeža, saj bi moral za to imeti vzorec hostije pred spremembo in jo primerjati s hostijo po njej. Za kaj takega bi moral biti prisoten na mestu čudeža in videti spremembo na lastne oči ter hkrati z znanstvenimi aparati opazovati njen potek. A ker se čudeža zaradi očitnih omejitev na tak način ne da dokazati, je znanstvenik z analizo odkril novega. Analiza iz leta 1971 je namreč pokazala, da meso hostije pripada človeškemu srcu in je po več kot tisoč letih še vedno živo.
Zdrava pamet bi rekla, da gre za neke vrste zaroto ali pa so celice hostije res nesmrtne, a so bile izbrane naključno, ko so menihi pripravljali rekvizite za rokohitrski podvig. Konec koncev, uspešna analiza ni zahteval, da so celice v hostiji še žive, temveč zgolj, da gre za pravo meso. Ne eno ne drugo pa v resnici ne dokazuje spremembe. Tudi »nesmrtne« celice tako ali tako že poznamo. Najbolj slavne so rakave celice materničnega vratu znane pod oznako HeLa. Njihov »izvor« je leta 1951 umrla Henrietta Lacks, kljub 63 letni časovni razliki pa se še naprej delijo in pomagajo pri raziskavah o raku. Tudi če to ni razlaga, mora biti kaj drugega. Zdrava pamet pač pravi, da se kruh ne spreminja v nesmrtno meso.
Vendar strategija zdrave pameti tu žal ne bo uspešna. Obstaja namreč dober razlog, zakaj te prepiri z norci povlečejo na njihov nivo. Gre za spontano strategijo, ki jo proizvede komunikacija sama. Norega človeka je namreč treba »premagati« z njegovo lastno metodo. Treba je reči: »Že, že. Hostija se je spremenila v meso. Vendar tega ni storil Bog. To so storili šaljivi vesoljci, ki so želeli videti reakcijo meniha, stvar pa je nato ušla izpod nadzora in zajela ves svet.«
Seveda je zgodba o šaljivih vesoljcih vsaj toliko privlečena za lase kot zgodba o spremembi kruha v meso, kljub vsemu pa omogoča skoraj edini izhod iz blodnje, ko neposreden dokaz o neveljavnosti nasprotnikove trditve zaradi nepremagljivih omejitev časa in drugih dejavnikov ni mogoč. Trik je namreč v tem, da se z novo zgodbo prestavi breme dokaza. Če je nekdo pred tem od nas zahteval, da dokažemo, da se nekaj ni zgodilo, mu sedaj vrnemo žogico in hitro spozna, da pravo vprašanje ni, če se je nekaj zgodilo, temveč, kako lahko dokaže, da se je to zgodilo točno na tisti način, ki ga zagovarja, in ne na katerega drugega.
Pogovor z belgijskim gorečnežem in njegov edini možni razplet me zelo spominja na nedaven neljub splet dogodkov svetovne novinarske bratovščine, v katero sem se ujel tudi sam. Seveda gre za odmevno pripoved, da je Kim Jong Unovega strica do smrti raztrgalo 120 sestradanih psov. Če damo zgodbi evharistično obliko, lahko rečemo, da je Kimov stric Jang Song Tek po obsodbi stopil pred strelski vod, ko je trenutek kasneje umrl, pa so se njegove strelne rane spremenile v ugrize 120 sestradanih psov. Ker Severna Koreja ne zanika niti ne potrdi zgodbe o strelskem vodu niti o psih, temveč pravi zgolj, da je Jang mrtev, smo postavljeni v zagato, ko želimo natančno določiti način njegove smrti.
No, kot kaže je do spremembe smrtnih ran v resnici prišlo zgolj v potegavščini kitajskega šaljivca, ki ga je v nekem trenutku kot resen in verodostojen vir povzel relativno verodostojen medij, nato naslednji, ki se je skliceval na verodostojnost prejšnjega medija, kasneje so isto storili še drugi, dokler zgodbe nismo zagrabili skoraj vsi. Zanimivo je tudi, da se je kasneje, ko je bil mit o brutalni smrti že splošno razširjen, na spletu pojavila nadvse podobna debata moji z Belgijcem. Tudi ta je soočila dve enako neverodostojni poziciji. Prvo, da je do usmrtitve s psmi prišlo, ki je temeljila na podlagi šaljive objave. Ter drugo, da je vse plod ameriške propagande, ki je temeljila na anti-ameriškem sentimentu in nagnjenosti h teoriji zarote. Druga je imela tokrat očitno prav vsaj v točki, da do usmrtitve s psmi ni prišlo, tako kot je argument z vesoljci imel najverjetneje prav, da čudeža ni povzročil Bog.