Tako žal ne preseneča, da imajo nekatere panoge turistične industrije, kjer je človeški vpliv ključen, še vedno določene težave pri pridobivanju pozornosti svetovnih popotnikov. To so že pred časom očitno želeli popraviti tudi nekateri izredno inovativni hotelirji.
V določenih krogih so težave slovenskih hotelirjev precej redna tema. Vse preveč pogosto se namreč dogaja, da se gosti za obisk slovenskih hotelov odločajo bolj po zaslugi dopolnilnih aktivnosti, ki jih ponuja okolica, kot zaradi same ponudbe hotela. To je lepo in prav, kadar je smučarska ali poletna sezona v polnem teku in so temu primerne tudi vremenske razmere, a pri zimi, kakršna je letošnja, ta odvisnost ni ravno najbolj koristna.
Če si v preteklosti želel pritegniti pozornost izbirčnih gostov, si se praviloma odločil ponudbo nadgraditi z določenimi wellness programi, za prijetnejše prebivanje v sobah, pa si razmislil tudi o umetniškem posegu v notranjo dekoracijo. Hoteli s tematskimi sobami so bili svoj čas velik hit, a kot kaže je takšen pristop postal že čisto preveč monden, da bi presenetil. Gostje zahtevajo vselej več. Da bi zadovoljil zahtevam po inovativnosti, je pred kratkim vrata odprl celo hotel, ki je hkrati salon za pohištvo. Vsekakor gre za zanimiv projekt, a že pred leti se je skrito pred očmi javnosti vsaj v nekaterih slovenskih hotelih odvila resnično zavidanja vredna miselna revolucija.
Simbolična fotografija Hostela Tresor. (Foto: Luka Cjuha)
Kot že rečeno, vključevanje umetnikov v proces oblikovanja hotela, je bil zanimiv koncept, a imel je slabost, da so umetniški izdelki po dokončanju postali mrtvi eksponati, ki so vse bolj izgubljali svežino in iz dneva v dan postajali bolj podobni dragim lovilcem prahu. Naši hotelirji so ugotovili, da korak z zahtevami trga lahko držijo le, če zagotovijo neprestano prezenco hišnih umetnikov, da bi skrbeli za trajno svežino, ki ne bi zbledela niti ob daljših obiskih.
Načrt je bil izredno preprost in ravno v tem se skriva njegova genialnost. Medtem ko so drugi poskušali svoje poslovanje izboljšati z velikimi in pogosto dragimi projekti, so se inovativni hotelirji pri nas zgledovali po minimalizmu. Vprašali so se, kaj je tisto najbolj osnovno, kar mora imeti vsak hotel ali hostel? Kaj mora nuditi, da ga ne zaprejo? Nato jih je prešinilo. Potrebuje odgovarjati minimalnim standardom čistoče!
Od zgornje ugotovitve je bil zgolj majhen korak do realizacije inovativnega preboja. Študentov je bilo v zadnjih letih zaradi težav, v katerih so se znašli študentski servisi, tako ali tako vse manj, zato hotelirji za implementacijo nove vizije niso potrebovali ogroziti niti ekonomskega položaja generacije mladih delavcev. Posledično so lahko že z minimalnimi napori pričeli tranzicijo na umetniško čistilsko osebje, ki so ga, kot se za umetniško dejavnost spodobi, zaposlili prek honorarnih pogodb.
Morda so nekateri umetniški čistilci svoje delo res preveč pogosto posvetili imitacijam tradicionalnih oblik čiščenja hotelskih sob, tako da mnogi obiskovalci s prostim očesom niti niso opazili dodane vrednosti umetniškega dela na tako osnovni ravni hotelirske dejavnosti, a kdor je za to kasneje izvedel, nikakor ni mogel ostati hladen. Šlo je za verjetno enega najbolj drznih performance art projektov na slovenskih tleh, ki je primerljiv zgolj še s čarovniškim nastopom, ki so ga žal neuspešno želeli izvesti pri Žitu. Tam so na vhodna vrata svojih prostorov v Sloveniji namestiti portal, ki bi zaposlene v hipu, ko stopijo skozenj, prenesel v povsem identično tovarno na Slovaškem. Takrat se je načrt izjalovil zaradi nekaterih pravih težav, čeprav so bile pogodbe že podpisane. Hotelirski projekt pa je uspeval in če že ni neposredno prispeval k večjemu obisku, vsaj ni dodatno obremenjeval bilanc.
Simbolična fotografija. (Foto: Luka Cjuha)
A kot se za Slovenijo spodobi, morajo vse dobre ideje slej ko prej propasti zaradi požrešnosti države. Z novim letom so namreč precej narasli stroški za spodobno plačevanje honorarnega dela. Posledično bodo mnogi umetniki najverjetneje postali predragi za hotelirje. Slednji se bodo lahko še enkrat obrisali pod nosom, umetnike pa bodo po vsej verjetnosti zamenjala čistilska podjetja in še kakšen študent. A tudi ta udarec ne bo pokončal inovativnosti, po kateri slovijo slovenski delodajalci. Kot kaže, so že skovali načrte za projekt, v katerem bi pri delu v hotelih sodelovalo več manjših podjetij, vsako pa bi prevzelo odgovornost za čiščenje določenih nadstropij ali za določene izmene.
V tem se kriva tudi določena prednost, saj bi slovenski hoteli svoje nastanitve odslej lahko tržili tudi pri najbolj izbirčnih gostih. Pri nas se nič več ne bodo bali, da bodo v stik z njimi ali njihovimi rjuhami prišli umazani primerki iz delavskega razreda. Odslej bodo v mnogih slovenskih hotelih za krpo namreč lahko prijeli zgolj še direktorji lastnih podjetij. Če se bo pobuda prijela, pa lahko podobno pričakujemo tudi v restavracijah, na recepciji in za šankom. Le kdo se lahko še pohvali s tako luksuznimi hoteli, kjer vsako opravilo opravlja uspešen direktor samostojnega podjetja?