To, kar razumemo pod pojmom revščina, se spreminja s časom in prostorom. Revščina v Sloveniji je nekaj povsem drugega kot revščina v Indiji ali Afriki. Revščina v mojem otroštvu – to je pred drugo svetovno vojno – je tudi pomenila nekaj drugega kot danes. Po drugi svetovni vojni smo leta stanovali štirje v majhni sobici in nisem imela občutka prikrajšanosti, pa tudi zdaj, gledano nazaj, nimam občutka, da sem bila prikrajšana. Toda časi so drugačni, drugačni so življenjski standardi, drugačna so pričakovanja. Pred časom sem na televiziji slišala mladostnico, ki se je pritoževala nad socialnimi razlikami. Rekla je: »Vse moje sošolke imajo svojo sobo, jaz je nimam.« Tudi v času, ko smo štirje živeli v sobici, je nekaj mojih sošolk imelo velika in lepa meščanska stanovanja. Bile so razlike. Toda niso bile tako pomembne. Socialnostatusni znaki so šteli mnogo manj kot danes. Dogajalo se je celo obratno – da je bogastvo, biti buržuj ali kulak, zvenelo slabšalno.
Beseda »reven otrok« je dobila slabšalen pomen
Tudi danes v bogatih državah revščina pomeni stvarno prikrajšanost otroka za dobro hrano, za zdrave stanovanjske razmere, za možnost vključitve v visokošolsko izobraževanje, za pestre in zabavne počitnice ter za druge materialne in nematerialne dobrine, v primerjavi z vrstniki iz premožnejših družin. Vendar v ekonomsko razvitih delih sveta ne gre za drastične oblike prikrajšanosti, ki ogrožajo otrokovo življenje. Gre za slabšo kakovost življenja in manjše možnosti v primerjavi s tistimi, ki niso revni. In otroci se tega kaj hitro zavedo. Vedno znova citiram petletno deklico, ki je v vrtcu povedala: »Mene ne vabijo na rojstne dneve, ker sem revna.«
Raziskave kažejo, da revščina bogatega sveta prizadeva otroke predvsem zaradi občutka nepravičnosti, krivice. Nekoč je obstoj revnih in bogatih, obstoj neenakosti in neenakih možnosti bila vsaj uradno normalna in sprejeta socialna ureditev sveta. Danes otrokom govorimo o enakopravnosti, o otrokovih pravicah, o družbi enakih možnosti in spoznanje, da za nekatere to ne velja, da ni tako, prizadeva tiste, ki nimajo.
Poleg tega neoliberalizem implicitno in nemalokrat eksplicitno karakterizira revščino kot posledico lenobe, nesposobnosti in reveže kot luzerje, zgube v sodobni tekmi za posest in položaj. Besede »revež«, »reven otrok« so zadobile slabšalen pomen. Na neki ugledni konferenci v Sloveniji so me opozorili, naj ne uporabljam sintagme »revni otroci«, ampak pojem »otroci iz nižjih socioekonomskih slojev«. In še nekaj prispeva k slabim občutkom revnih otrok. To je visoka vrednost, ki se pripisuje atributom bogastva. Na različne načine izkazano bogastvo viša status v skupini, povečuje občutek pripadnosti in varnosti v skupini, ki je privzela vrednotni in vrednostni sistem neoliberalizma.
Novinarka me je vprašala: »Kaj vas danes najbolj moti pri revnih otrocih?« Moj prvi odgovor bi seveda moral biti: »To, da so.« A tako sem sprijaznjena s svetom, v katerem živim, in njegovimi odnosi, da se na ta odgovor niti nisem spomnila. Odgovorila sem: »Naši odnosi do njih.« To je lahko omalovaževanje, okrivljenje, izključevanje. To je včasih paternalističen odnos in odnos usmiljenja brez prepoznavanja življenjskih moči, sposobnosti obvladovanja ovir in težav, za ohranjanje dostojanstva. Še posebej bi opozorila na videnja, ki izhajajo iz uglednih nevroznanstvenih raziskav o možganih in ki kažejo, da revščina prizadene razvoj možganov in posledično njihovo delovanje. Ali z drugimi besedami: prizadeva kognitivne funkcije, to, kar v običajnem jeziku imenujemo pamet ali inteligentnost.
Kot zdravnici mi je razumljivo, da slabe življenjske razmere – neustrezna, nezadostna prehrana, pogoste bolezni in drugo – prizadenejo tudi razvoj možganov, kot lahko prizadenejo razvoj drugih telesnih sistemov. Ne morem verjeti, ne morem sprejeti, da so revni otroci manj pametni od nerevnih. Moja nevera izhaja iz življenjskih izkušenj, iz zgodovine znanosti in odkritij, h katerim so veliko prispevali tudi v otroštvu revni ljudje, iz modrosti, zdravega razuma, iznajdljivosti, sposobnosti obvladovanja življenjskih težav in stresov, praktičnih veščin, socialne inteligentnosti, sposobnosti revnih otrok.
Priznam, tudi iz ideoloških razlogov, ki mi ne dovoljujejo, da bi na lestvici danes najvišje kotirajoče človeške lastnosti – pameti – ljudi razvrstila glede na imetje in bogastvo. Verjamem, da so revni otroci v povprečju šolsko manj sposobni. Znano je, da imajo v povprečju slabše šolske uspehe kot nerevni. Toda obstajajo nič manj pomembne nešolske pameti. Večina velikih znanstvenikov je imela nešolsko pamet. Kar zadeva šolsko pamet, primanjkljaji revnih otrok izvirajo predvsem iz nezadostnosti vložkov okolja v otrokovo izobrazbo, iz nezadostnih priložnosti, spodbud za pridobivanje za šolo pomembnih veščin in znanj. In to je nenadomestljivo. Vendar ločnice med revnimi in nerevnimi otroki glede pripravljenosti na zahteve šole postajajo v sodobnem svetu vse manj ostre, saj se družinam z zgodovino revščine in njenimi posledicami za šolsko uspešnost otrok pridružujejo družine novih revežev, nastalih zaradi izgube službe ali drugih ekonomskih nesreč.
V Sloveniji je govorjenja in pisanja o razlikah v zmogljivostih revnih in nerevnih otrok mnogo manj kot denimo v Ameriki, pa tudi v zahodnoevropskih državah. Med vzroki za naše bolj spoštljivo prikazovanje učnih težav revnih otrok so gotovo preostala mentaliteta in vrednote socialistične preteklosti ter zanemarljivo majhno število oseb iz etničnih skupin, priseljenih iz revnega sveta, ki so glavni nosilci revščine v bogatih državah.
Kaj storiti? Bodimo stvarni.
Zame ostaja veliko vprašanje, kako otrokom razložiti revščino, ne da bi v njih spodbudili obup ali revolt. Razlike, katerih stvarnik sta narava ali pa Bog – v kar pač verjameš – sprejmemo kot danost, usodo, naključje, božjo voljo. Na naravo se ne jezimo, vemo, da se ni zgodilo zaradi njene hudobije. Tudi na Boga se ne jezimo. Vsi bogovi dovoljujejo trpljenje – oni že vedo, zakaj. Socialno nepravičnost, krivičnost, zaradi katere si v mnogo slabšem položaju, imaš mnogo težje življenje kot tvoj vrstnik, pa povzročajo ljudje, ki imajo pamet, vest, zmožnost presoje, zmožnost izbora med dobrim in zlim, sebičnim in solidarnim. To so ljudje tvojega sveta, tvoje soseske, tvoje države, starši tvojih sošolcev ali starši drugih otrok. Oni so odločevalci o tvojem imetju ali neimetju. Oni so ustvarjalci takšnih ali drugačnih družbenih ureditev in odnosov, od njih je odvisna pravičnost razdelitve dobrin med ljudi. Seveda so tudi vojna dogajanja in nasilje po ljudeh povzročeno zlo.
Toda povzročitelji obojega so hudobni, zli ljudje, sovražniki, ljudje brez vesti. Od njih se lahko distanciramo. Tistih, ki samo vzamejo zase nesorazmerne količine dobrin in so obenem spoštovani člani naših skupnosti, ne moremo moralno diskvalificirati, izključiti iz kroga soljudi, ki so normalni člani človeške skupnosti sedanjega časa.
Kaj storiti? Bodimo stvarni. V bližnji prihodnost ne bomo odpravili revščine – kakorkoli je definirana. Mene zanimajo sedanjost in otroci sedanjega časa, ki jih prizadeva revščina. Prvi odgovor je seveda: ustvarimo družbo majhnih socialnih razlik in družbo enakih možnosti. Zveni lepo, toda to je projekt za nekoč pozneje. Morda.
Razmišljajmo v okviru tukaj in zdaj. Imamo nekaj odgovorov. Prvi je usmerjanje družbenih virov, sredstev – kolikor je le mogoče – neposredno v otroka, v programe za otroke, v institucije, ki delajo z otroki. Šole, vrtci, nevladne organizacije lahko zmanjšajo učinke in posledice revščine za otroka. Lahko kompenzirajo deficite, odpirajo možnosti. Lahko pokažejo vrednost nekaterih lastnosti, veščin, sposobnosti, ki jih šola ne nagrajuje, so pa življenjsko pomembne – praktične veščine, socialnost, nadarjenost na nekem področju, socialna zrelost, nešolska pamet. Lahko razvijajo vrednotni in vrednostni sistem, v katerem lastnosti, sposobnosti, darovi revnih otrok dobijo priznanja, nagrade.
Za otroka pomembna zunajdružinska okolja – vrtci, šole, športne dejavnosti, kulturna društva, druge nevladne organizacije – lahko otrokom zagotavljajo dobre izkušnje, ki delujejo korektivno na otrokovo doživljanje samega sebe in na podobo sveta. To prispeva k osebnemu zadovoljstvu, temu, kar danes imenujemo psihosocialna dobrobit otroka. Prispeva pa tudi k sposobnostim in zmogljivostim za obvladovanje življenjskih težav in ovir – temu, kar danes imenujemo psihična odpornost. To, česar doslej nisem zapisala, je, da je razlika med revnimi in ne revnimi predvsem v tem, da je življenje revnih mnogo bolj naporno, stresno, terja mnogo več obvladovanih energij in veščin.
Razvijanje prosocialnega vedenja otrok in mladih, vzajemne pomoči, solidarnosti, vnašanje prosocialnosti, odnosov bratstva in enakosti v socialno tkivo vrtčevske skupine, razreda, šole, interesnih skupin, soseske, skupnosti prispeva k vzdušju, etosu v katerem se pomen socialnih razlik zmanjšuje, oklestijo se njihove negativne nadgradnje, revščina postane manj stigmatizirajoča in marginalizirajoča.
Konkretna materialna pomoč (kosila, šolske potrebščine, plačana letovanja, botrstvo…) se zdi nekaterim načelno vprašljiva oblika pomoči karitativnega značaja. Toda karkoli mislimo o filantropiji in dobrodelnosti, materialna sredstva izboljšajo kakovost življenja revnih otrok in njihove možnosti. Gotovo je še veliko drugih možnosti in poti za zmanjševanje učinkov ter posledic revščine za otroke. Mnoge uporabljamo, druge uporabljamo premalo.
