Večino tega časa smo preživeli pod različnimi gospodarji, bili na težkih preizkušnjah in samo trdna volja in boj za ohranitev slovenskega jezika nam je v dvajsetem stoletju omogočila, skozi skupno bivanje v jugoslovanskih državah, pravno podlago za razglasitev neodvisne države Slovenije. Po dvaintridesetih letih se lahko upravičeno vprašamo, ali smo in v kolikšni meri zadovoljni z uresničitvijo naših pričakovanj.
Po začetni evforiji se je čustveni naboj izpraznil in z vstopom V EU in Nato smo na enkrat obstali brez goriva in jasnih ciljev, kako naprej. Ponovno smo zabredli v kulturni boj, kdo ima za kaj večje zasluge, politično razdvojenost med levimi in desnimi, v poskus rehabilitacije domobranstva, povojne poboje, rekatolizacijo, navadno politikantstvo, kriminal in korupcijo ter še druge stvari, ki so popolnoma ohromile nadaljnji razvoj naše družbe. Postali smo rigidna država, ki se ukvarja sama s seboj in ni sposobna narediti preboja pri reševanju vitalnih problemov, ki tarejo našo družbo. Menimo, da bi bil za termin kulturni boj bolj primeren izraz primitivni boj.
Na zunanjepolitičnem in obrambnem področju smo postali samo še aparatčiki za dvigovanje rok pri glasovanjih v evropskem parlamentu in Natu. Pri urejanju sosedskih odnosov in reševanju težav z bivšimi jugoslovanskimi republikami smo kljub raznim forumom, kot sta brionski in blejski, popolnoma neuspešni. Zaradi našega napuha in včasih arogantnosti nas nihče ne jemlje resno. Da je nekaj hudo narobe, potrjuje tudi dejstvo, da smo praktično izgubili vse mednarodne tožbe na evropskih sodiščih, fiasko smo potegnili pri arbitraži o mejah v Piranskem zalivu. Sedaj se pa skupaj s Hrvati primitivno izživljamo nad ribiči obeh držav in obojim pišemo visoke kazni za prekrške pri ribolovu.
Čisto sveži primer slepe poslušnosti, če že ne blamaže, je napovedani obisk predsednice države Pirc Musar, ki naj bi v prihodnjih dneh obiskala Ukrajino in z Zelenskim podpisala varnostni sporazum. O vsebini tega dokumenta državljani ne vemo praktično nič. Ne vemo, za kakšne zaveze gre, kakšne bodo finančne obveznosti in oblike pomoči na obrambnem področju. Slovenija je pri tem popolnoma inferiorna in slepo posluša ukaze ZDA, katerim je popolnoma podrejen Nato in države EU razen redkih držav, ki si upajo oponirati. Pri obsojanju uporabe nasilja v mednarodnih odnosih bi morali biti dosledni do vseh vpletenih, ne pa imeti selektiven pristop. S tovrstno servilnostjo si Slovenija ne bo pridobila ugleda v svetu, kajti svet ni samo zahodna hemisfera. Obstajajo še tri četrtine sveta, ki ne podpirajo te politike in predlagajo mirno reševanje konfliktov. Tudi članstvo v VS ZN, kjer ubogamo največjega hegemona z dvigovanjem rok podpore, ne bo dvignilo ugleda Slovenije, prej nasprotno.
Kot bivši pripadniki teritorialne obrambe (TO) in udeleženci vojne za Slovenijo resno sprašujemo vrhovno poveljnico, na kakšen način lahko naša država zagotavlja varnost Ukrajini, če pa ima Slovenska vojska (SV) že dolga leta negativno oceno pripravljenosti za bojevanje in je usposobljena samo za delovanje v miru. Udeležbe v mirovnih operacijah za interese Nata oziroma Zahoda naši vojski ne dvigujejo rejtinga, imajo pa negativne učinke na Slovensko vojsko. Postali smo samo še ekspedicijska vojska za tuje interese. Kronični podhranjenosti s popolnjevanjem kadra ni videti konca, kljub vsem poskusom marketinškega novačenja tudi v bodoče ni pričakovati izboljšanja. Samo produciranje novih doktrin je že prav abotno in ne bo prineslo pozitivnih rezultatov.
Verjemite, da nam, bivšim pripadnikom TO in SV, pa res ni vseeno, kdo se igra z obrambnim sistemom države in zahtevamo od odgovornih, da nam vrnejo »ukradeno« vojsko in jo naredimo spet slovensko, ki bo sposobna braniti našo edino domovino Slovenijo. Potrebne so korenite reforme, pri katerih pa ne bi smeli biti prisotni dosedanji kreatorji, ki so pripeljali sistem v današnje stanje.
Naši domovini Sloveniji želimo vse dobro in ji kličemo še na mnoga leta. Od politikov pa pričakujemo malo več pokončnosti in poguma in naj poslušajo glas ljudstva. O krucialnih vprašanjih, ki bi lahko ogrozile našo varnost, ni nujno potreben samo konsenz med politiki, temveč je potreben tudi glas ljudstva.
Darko Kastelic, Jože Ribič, Mirko Ognjenović, Rafko Križman, Franc Medle, Branko Đukić, Lojze Podobnik, Remzo Skenderović, Jože Butara, Milan Gorjanc, Janez Muhvič, Janez Butara, Jože Florijančič
za Društvo SRP
