Luka Dončić je (tudi) v polje slovenske košarke po bratih Dragić vnesel nov zanos in pričakovano nova
(ne)realna pričakovanja. Vsi bi od čudežnega dečka pričakovali nemogoče in pri tem mnogi pri tem prislonili tudi svoje poslovne kotličke. Češ, saj bo Luka »rešil« našo (ne)sposobnost. Našo (ne)strokovnost. Na žalost avtorja tudi neverjetno skorumpiranost na vseh nivojih.
Če danes nepolnoletni fant v ljubljanskem klubu želi »minutažo«, torej igrati na tekmah, dosegati točke in si tako urejati in postopoma dvigovati statistiko, morajo to njegovi starši podkrepiti z modro kuverto. Takisto se dogaja na vratih košarkarske reprezentance, tam ne igrajo največji talenti, temveč tisti, ki so najprej s kuvertami prešli prag domačih klubov in so jim potem z novimi kuvertami odprli pot še v reprezentanco. In vmes se najde še pot do agenta, ki bi utegnil urediti podpis pogodbe za pomembne tuje klube, za seveda zneske, ki so v očeh staršev želeno vrtoglave, da se jim povrne »investicija« in da bodo lahko »pomembni«. O lepoti in čaru športa seveda ne duha ne sluha.
Po eni strani bi sistem »šport za vse«, ki naj bi ga udejanjali v Sloveniji, lahko amerikanizirali v »šport za premožne«. A glej ga zlomka. »Cene« bi morali objaviti javno in transparentno. Koliko stane igranje v klubu. In koliko vstop v reprezentanco.
A slednje ne bo pripomoglo k dvigu in rasti kvalitete ne posameznikov, ne ekip, kaj šele reprezentance. Ker bi morali po vsej vertikali ves čas strokovni štabi trdo delati na prepoznavanju talenta (ne modrih kuvert) in resnem delu na igralcih za vse pozicije, predvsem tiste, na katerih smo tradicionalno podhranjeni.
Ker, ne boste verjeli, (tudi) Luka Dončić ne (z)more (vsega) sam. Zato je košarka kolektivni šport. In ne bo nikoli uspela kot kuvertni (ne)šport.
Gregor Kos, Domžale
