Presenečen sem bil nad domislico zdravniške zbornice, da zaradi nekaj primerov predlaga spremembo zakonodaje, ki bi kriminalizirala spore zdravnikov z bolniki na enak način kot napad na policista. Po politikih še zdravniki?
To ne bi bilo primerno, saj je razlika med dejavnostjo zdravnikov in policistov velika. Vsaj upam! Policisti sicer neposredno odločajo pri obravnavanju ravnanj ljudi, vendar so po mojih izkušnjah očitno tudi šolani, da kompenzirajo frustracije, ki jih ljudje doživljajo v stiku s »pravico«. Stik je krajši in pravila ožje določena, pogosto merljiva ali dokumentirana in pod nadzorom višjih inštanc. V zdravstvu je drugače. Če bolnik sedi več ur na urgenci, kjer se po njegovem mnenju »nič ne dogaja« in se osebje »sprehaja«, njega pa boli ali muči negotovost, je precej bolj razumljivo, da izreče kakšno pikro, še posebej, če naleti na »bogove«, katerih vedenje ni prav nič »urgentno«. Roko na srce, zdravstveno osebje, vključno z zdravniki, v mnogo primerih ni šolano niti spodbujano, da bi se znalo (ali hotelo) soočati s stresom, ki ga doživljajo pacienti v stiku z njimi. Marsikdo med njimi na delovno mesto v javnem zdravstvu prinaša tudi svoje frustracije, ki se v kontaktu z zgoraj opisanim bolnikom spremenijo v eksplozivno mešanico. Kdo je torej vzrok za konflikt? Obupani bolnik ali že prej razdraženi »zdravstveni delavec oziroma sodelavec«, ki v teh primerih morda ravnata precej manj profesionalno od večine policistov? S problematiziranjem večine takih dogodkov (ki na nek način delujejo tudi kot neke vrste korektiv) bi se položaj bolnikov lahko še bistveno poslabšal. Kdo izmed zaposlenih bo nastavil ogledalo zdravniku, ki je zato, ker ima »slab dan«, osoren, nadira bolnike, daje neprimerne pripombe, ki jih bolnik od »rešitelja« ne pričakuje.
Iz svojih izkušenj sedenja pred zdravstvenimi ambulantami vem, da so razlogi za gnev marsikdaj upravičeni. Da so bolniki (čeprav dejansko plačniki), lahko zelo hitro v podrejenem odnosu in brez dvoma ta absurden položaj lahko postane temelj za »nasilje«, kot ga doživljajo zdravniki. Zato bi odločevalci pred spremembami kazenske in druge zakonodaje morali poseči tudi na stran zdravnikov (in seveda vsega drugega osebja, ki se »sonči« v njihovi pomembnosti), in poskrbeti, da bi se zavedali, da je zdravstvo kljub vsemu storitev, kamor sodi tudi primeren odnos do »stranke«.
Da, tudi zdravniki prihajajo v položaje, kjer bolniki zahtevajo več, kot pa jim oni lahko dajo, vendar je tu na vrsti profesionalen pristop, ki se ga je mogoče naučiti na vsakem tečaju o komunikaciji z ljudmi. Seveda le, če zdravnik (ali »zdravstveni sodelavec«) razume, kakšno je njegovo poslanstvo. Še posebej v položaju, ko zdravstvenega osebja primanjkuje, je zelo verjetno, da v zdravstvo prihajajo ljudje, ki tam ne bi smeli biti. Ker se v zadnjem času gostijo in zaostrujejo primeri mejnih reakcij bolnikov, so morda tudi ti zdravstveni delavci (oziroma njihov odnos do »nadležnih pacientov, ki vsi samo nekaj hočejo«) vzrok za povečanje pojavnosti takega vedenja.
Ljudje niso neumni. V družbi, kjer zdravniki za svoje pravice lahko stavkajo pol leta in več, čeprav so v očeh ljudi že tako močno privilegirani in na vrhu plačnih lestvic, so toliko bolj razočarani, če jih ti bogovi »pogledajo le od daleč«, dajejo neprimerne pripombe ali celo naderejo. Morda res dežurajo že ves vikend, morda so imeli že kak zdrs tisti dan, vendar so kljub temu prav oni lahko vzrok za (nov) konflikt, ki naj bi se po novem končal s kazenskim pregonom pacienta. Kdo lahko trdi, da med »zdravstvenimi delavci in sodelavci« ni predstavnikov povprečne populacije, ki je v določenem odstotku tudi konfliktna? S spremembo kazenske zakonodaje bi tem dali še večjo (pravzaprav absolutno) moč na škodo pravic bolnikov.
Marko Višnar, Ljubljana
