Zraven pa je ministrstvo za šolstvo sklenilo, da se jeseni začne na vseh osnovnih šolah že v prvem razredu poučevati obvezni tuji jezik. Brez pretiranega ugibanja lahko rečemo, da bo to skoraj povsod angleščina. In prav tako lahko brez ugibanja napovemo, da bo to vodilo do še večje katastrofe v znanju slovenščine.
Tako zgodnje učenje tujega jezika zahteva posebne metode. Doseči hočejo to, kar se samo vzpostavi pri naravni dvojezičnosti. Tam sta dve »materinščini«, vzpostavita se dve vzporedni verbalizaciji predmetov in situacij. V situaciji šole tega ni mogoče posnemati. Učitelj(ica) se trudi, da bi tuji jezik razvijala vzporedno in ločeno od materinščine, iz tujega jezika skuša narediti naravni jezik, razmerje z materinščino pa ne sme vsebovati prevajanja iz matičnega jezika. Imitiranje naravne dvojezičnosti se dosega denimo s tako imenovano »direktno metodo«: učitelj(ica) npr. imitira nedosegljivost predmeta, se zvira in vzdihuje »aj kennot rič it«, a pri šestletnikih bo komaj lahko obenem zapisala to v angleški historični grafiki, kjer se »aj« zapisuje zdaj kot i, zdaj kot ee, eye in o (women) in še kako drugače. Vseh teh historičnih zapisov se je treba naučiti na pamet, in s tem naj bi gnjavili šestletnike? Učenje angleščine na tej starostni stopnji gre zagotovo na škodo slovenščine. In dodajmo še, kako bombastična bo hvala napredku v angleščini in kako pičla napredku v slovenščini!
Tako zgodnje učenje tujega jezika je, kot znano, koristno za fonetiko; v zgodnji dobi je otrok sposoben artikulirati več kot 120 fonemov, ta sposobnost pa se kmalu reducira. Otrok bo torej sposoben »perfektno« izgovarjati glasove, ki jih slovenščina nima. Intenzivno pa mora poslušati naravnega govorca (native speaker), denimo angleščine. A cena za perfektno izgovarjavo tujega jezika to je previsoka: velik minus za slovenščino.
In ker med jezikoma ni vzpostavljen odnos prevajanja, bomo v slovenskih napovednikih še velikokrat brali o »krstnem očetu« namesto o »botru« in podobno.
Ker uvajalci »tujega jezika« v prvi razred osnovne šole zagotovo niso mislili še drugih svetovnih jezikov (francoščine, španščine, ruščine, kitajščine itn.) ali sosedskih jezikov (nemščine, italijanščine, madžarščine, hrvaščine), temveč ravno angleščino, je prav, da o njej povemo nekaj resnic.
Najprej, po brexitu je angleščina med jeziki EU številčno zdrknila nekako do števila govorcev danščine, finščine ali slovaščine, saj se govori kot eden od dveh jezikov na Irskem in na Malti.
Kot svetovni jezik je značilna za ZDA in naslednice nekdanjega britanskega imperija.
Njen glavni pomen pa je, da je postala »pomožni jezik« (auxiliary language). Pomožni jeziki so bodisi naravni živi ali mrtvi, bodisi umetni. Latinščina je bila dolgo pomožni jezik, kar se še danes jasno vidi v anatomiji, medicini, biologiji, je tudi pomožni jezik rimske Cerkve. Nastala sta dva umetna pomožna jezika za splošno komunikacijo: »volapük« (kar naj bi bila Kitajcem prilagojena izreka za worldspeak) in za njim »esperanto«. Potem je italijanski matematik Peano vpeljal »latino sine flexione«, latinščino brez sklanjatev, spregatev in zapletene sintakse. Iz tega je potem nastala »interlingua« in iz nje nadaljnje izpeljave. Angleščina je postala pomožni jezik zlasti zaradi raziskovalnih rezultatov iz ZDA. Kot pomožni jezik je danes nenadomestljiva.
Nekoliko drugače je z angleščino kot jezikom množične kulture. Ne gre pozabiti, da je tu obenem jezik svojih naravnih govorcev (in s tem prostor za izpovednost) in nekaj podobnega kot pomožni jezik (ti nimajo izpovedne globine, kot je tudi nima umetna inteligenca).
Angleščina je tudi eden od jezikov za splošno pogovarjanje.
Manj simpatična je angleščina v vlogi imperialnega jezika za dominacijo v globaliziranem svetu.
Glede na te vloge angleščine je treba tudi pametno določiti, kje, kdaj in v kateri obliki se naj poučuje, da bomo imeli od tega maksimalno korist. Nikar kar na pamet, ali po ljudskem reklu »kot bik v maline«.
Resno pa je treba razmisliti, kaj bo z našo skupnostjo, če bo odnos do slovenščine pišmeuhovski, če bodo odločujoči zamahovali z roko, češ, kaj pa potem, saj je vse v redu. Kaj, ko žal ni v redu?
Božidar Debenjak, Ljubljana
