Pred dobrim tednom smo se podpisniki in podpisnice že mnogih pozivov državnemu vrhu k ukrepom proti izraelski vladi, da se jo nekako prisili h končanju genocida nad Palestinci v Gazi in na Zahodnem bregu, znova najavili predsednici republike, predsedniku vlade in predsednici državnega zbora, da bi jim v živo predstavili naše poglede, zahteve in pričakovanja, in znova edina, ki se je oglasila s povabilom, je bila Urška Klakočar Zupančič. Dvakrat smo že bili pri njej in našli neko skupno nit okoli vprašanja Palestine. Vlada in parlament sta slednjo končno, po desetletjih oklevanja in prelaganja, priznala, toda nista šla dlje, kot da bi jima bilo to dovolj. Slišati ali brati ni ničesar bistvenega, kar bi nakazovalo na prizadevanja, na neke dodatne pritiske na Netanjahuja, da naj morijo vendarle ustavi.
No, to bomo predsednici parlamenta seveda predočili, toda glavna beseda bo tekla okoli Ukrajine, tema, ki evropsko javnost vse prej kot povezuje in pomirja. Nato in Evropska unija, kljub nekaj povolilnim kadrovskih rošadam pri vodstvih, še vedno stavita na poraz ruske vojske in nadaljujeta tako s kopičenjem sankciji proti Kremlju kot z oboroževanjem Ukrajincev, celo z orožjem dolgega dosega, za katerega Putin pravi, da ogroža varnost znotraj samega ruskega ozemlja in kliče po povračilnih ukrepih, rožljanje z orožjem vse bolj diši tudi po jedrskem, nihče razen turškega predsednika Erdogana in madžarskega premiera Orbana, ki bi pozival k streznitvi, dokler je še čas, oziroma k iskanju poti k pogovorom z Moskvo. Švica je nekaj poskusila s konferenco, tako imenovano za mir v Ukrajini, kak teden nazaj, a brez sodelovanja Ruske federacije je pobuda končala tako kot je končala, s pozitivno ničlo.
Da bi mi doma storili kak korak v to smer? Niti slučajno. Celo varnostni sporazum z Ukrajino, potem ko ga je z njo podpisala v imenu vseh članic sama EU, se pripravljamo podpisati še posebej, gluhi na vsa opozorila strokovne javnosti, naj tega ne storimo (nekdanji predsednik in svetovno priznani mednarodni pravnik Danilo Turk je jasen: »Tovrstni sporazumi niso primerni«), ker nas preveč neposredno vnaša v bojna dogajanja. Obenem pa sta si dovolila, predsednica republike Nataša Pirc Musar ob nedavnem obisku v Kijevu, in gospodarski minister Matjaž Han v tv oddaji Politično s Tanjo Gobec, izjavi, ki govorita o šibkosti poznavanja zunanje politike in diplomatskih veščin. Predsednica, potem ko je ponovila na neki tiskovni konferenci skupaj z Zelenskim, da se ve, kdo je agresor, kdo je grobo kršil ustanovno listino OZN in da je to Rusija, je prišla ven s tezo, da »če popustimo pri enem samem agresorju, se bo svet podrl kot domine«. Pri tem je pozabila na ameriško-britanske agresije, mimo mednarodnega prava in pravil OZN, na Afganistan, Irak, Libijo in drugje, ko se svet ni podrl, kvečjemu je malce zajokal. Predsednik SD in minister za gospodarstvo, šport in še kaj, pa je kar ustrelil, kot se temu reče, kozla. Ko je kolega za finance Boštjančič izpovedal svojo pripravljenost sodelovati z evropskimi kolegi tako na levi kot na desni, je Han načeloma pritrdil, vendarle z neko »rdečo črto«, ki da si jo moramo vsi postaviti, sicer bomo pristali na sodelovanje »tudi z Rusijo«. Pisal sem mu in ga podučil, da sodelovanja ne more odpovedati nikomur. Samo iskanje izhoda iz krize, sama pogajanja, samo sklepanje kompromisov, vse to temelji na sodelovanju. Celo Hamas in Izrael sodelujeta, ko si izmenjujeta ujetnike. Skratka, žalostno je ugotavljati, da zmore več modrosti in vizije ter diplomatske spretnosti »skrajno desni« madžarski premier, ki hodi tako k Putinu kot k Zelenskemu, kot naši domači veleumi.
Aurelio Juri, Koper
