Računsko sodišče je pred kratkim po poročanju nekaterih medijev razkrinkalo zadnje »čudno« financiranje stranke SDS. A hkrati je pokazalo nemoč države, da bi storilce ustrezno sankcionirala in predvsem preprečila, da se nezakonitosti sploh dogajajo oziroma tudi ponavljajo. Predvsem pri istih storilcih, za državo sicer »nenadomestljivih«.
Skrb zbujajoča je povezava med državo in kriminalom oz. nezakonitostjo.
To, da domovinsko pravico dobiva možnost organiziranega kriminala v okviru državne strukture, ni dobra novica. In tudi ni samo od danes. Nasprotno! Kaže se že dolgo časa in počasi razjeda državno strukturo. Kriminal v politiki je skoraj vseh strankah. In to je več kot skrb zbujajoče. Hkrati pa skrbi tudi, da je sodstvo tako nebogljeno. To, da si predvsem izvršna oblast kot najmočnejša prilagaja družbena pravila, ni dobro za nikogar. Kakšna so razmerja sil med zakonodajno, izvršno in sodno vejo oblasti, pa dodajmo še medijsko področje, se kaže v končnih odločitvah najmočnejšega – vlade. Tudi v pogajanjih z njo.
Čeprav so marsikatere nepravilnosti in nezakonitosti kar dobro razjasnjene, ostajajo brez pravnih posledic. To je slab znak za pravo, pravičnost in državo oz. družbo ter tudi za vsakega državljana.
In kaj lahko stori posameznik v takšnih situacijah proti vsem tem in drugim zlorabam? Julian Assange je javno dokazal, da pravzaprav malo. Kljub pozitivni naravnanosti so ga sistem, pravo in pravičnost pustili na cedilu. Pravzaprav je bila državna prisila močnejša od posameznika. Ja, grdo se sliši in slab vzor za ravnanje države tudi pri nas. Ampak v skrajni instanci smo ga na cedilu pustili ljudje. Tako kot smo pustili na cedilu Palestince v Gazi in številne druge po svetu. Mir in pravičnost nas nekako ne zanimata preveč. Vsaj ne več od lahkotnosti vsakodnevnega življenja.
Večvrednost, rasizem, izkoriščanje ljudi pri delu, neobčutljivost do narave in ljudi ter nenehno pehanje za višjim zaslužkom ter predvsem nesposobnost reševati spore na miren način in brezpogojna podpora vojnemu reševanju pa so ugodna tla za razvijanje nacizma in fašizma. Ne samo v tujini, npr. v Franciji, Nemčiji, Italiji, tudi doma. In pred vrati naslednjih slovenskih volitev že čaka kandidat v črni barvi.
Veliko je znamenj, ki kažejo, da se določeno zgodovinsko obdobje, ki se ne bi smelo nikoli več ponoviti, zopet pojavlja. Neugodne socialne, ekonomske in življenjske razmere, izkoriščanja ter vojne so razlog, da boj za oblast in prevlado doma in v svetu nima konca. Hkrati pa je vidno večdesetletno »vgrajevanje« nesposobnih, pokornih in nedržavotvornih strankarskih vojščakov v vse državne strukture.
Proti tej notranji destrukciji, ki dobiva prevelike razsežnosti, je težko nastopiti, ker so si stranke dobro postlale. Ko v državi stavkajo oziroma protestirajo državni uradniki, pa zdravniki in še kdo, ki nikoli ne bi smel priti v situacijo, da aktivno protestira, potem je s to državo nekaj hudo narobe. Večina politikov, ki jo vodijo, pa enostavno nima občutka in drže državotvornosti. Pa bi se lahko po kom zgledovali.
Miloš Šonc, Grosuplje
