Gre za prvi primer, ko sta dve živali, ki se nahajata na različnih kontinentih »telepatsko« sodelovali, hkrati gre za prvi primer, ko je znanstvenikom uspelo vplivati na možgane ene živali z mislimi druge.

Ekipi sta izurili podgane v Severni Karolini in brazilskem mestu Natal, da so sodelovale pri reševanju problemov, v zameno pa so dobile požirek vode. V prvem eksperimentu sta podgani morali pritisniti na pravilno stikalo, ki je odgovarjalo ukazu, posredovanemu prek obarvane luči. V drugem eksperimentu pa sta morali razlikovati med širšimi in ožjimi odprtinami.

Elektrode so zaznale možgansko dejavnost prve podgane, podatki pa so bili prek spleta posredovani v možgane druge, ki je imela v kletki isto postavitev stikal, a ni prejela ukaza. Najboljše podgane so uspele pritisniti na pravilno stikalo v 70 odstotkih primerov.

Nicolelis, ki je v preteklosti uspel povezati možgane opice z robotsko roko, katero je opica lahko nato uporabljala s pomočjo misli, pravi, da bi eksperimenti lahko v prihodnosti privedli do bioloških računalnikov ali celo do možganskih spletov. »Niti napovedovati ne moremo, kakšne emergentne lastnosti bi se lahko pojavile, ko bi živali pričele sodelovati pod okriljem možganskega spleta,« je povedal. »Teoretično bi si lahko predstavljali, da lahko kombinacija možganov uspe razrešiti težave, ki jih posamezni možgani ne morejo. Ena žival bi lahko celo privzela čute drugih.«

Meja pri preprostih podatkih

Kljub navdušenju nad eksperimentom, ki se je razširil po svetu zaradi objave rezultatov, pa so nekateri že kmalu opozarili na njegove težave. Nevroznanstvenik Andrew B. Schwartz z Univerze v Pittsburghu je za NY Times povedal, da je Nicolelisev eksperiment neprepričljiv, saj so podgane uspele pravilno stikalo pritisniti zgolj v 70 odstotkih, kar je zgolj malo bolje od statistične verjetnosti 50 odstotkov, ki predstavlja odločanje po naključju.

Strokovnjak s področja povezovanja možganov in računalnikov Christopher James z britanske univerze Warwick pa je za Financial Times razkril, zakaj bi, tudi če so ugotovitve eksperimenta pravilne in če odmislimo etične zadržke uporabe pri ljudeh, s to metodo dobili precej skromne sposobnosti za telepatsko komuniciranje. Pojasnjuje, da so vizualni in čutni podatki, ki so vpleteni v postopek eksperimenta precej preprosti. Bolj zahtevnih možganskih operacij in abstraktnih misli na tak način ne bi mogli deliti, je prepričan. To pomeni, da bi tehnologija uporabljena v namen telepatksega komuniciranja predstavljala zgolj malo bolj spektakularno alternativo obstoječi verbalni komunikaciji, ki jo nadgrajujemo s telefoni, spletom in podobnimi komunikacijskimi pripomočki. Če gre za predstave, ki ne presegajo kompleksnosti podatka »rdeče in okroglo«, lahko to isto informacijo posredujemo s preprosto besedno zvezo »rdeč krog«. Zdi se, da meja med zavestjo različnih posameznikov tako še vedno ostaja zaprta, še posebej ker bi takšno komuniciranje z obstoječo tehnologijo elektrod zahtevalo precej vsiljive operativne posege v možgane.