Narava tekom evolucije in prilagajanja organizmov na okolje proizvede številne obrambne in napadalne mehanizme, včasih pa se razvijejo tudi izredno zanimivi simbiotični odnosi med vrstami, ki na prvi pogled delujejo kot nasilje ene vrste nad drugo, a v širšem kontekstu predstavljajo ohranjanje pogojev, ki so potrebni za preživetje obeh. Primer takšnega nenavadnega soodvisnega odnosa so raziskovalci z Univerze v Vermontu odkrili tudi na primeru paritvenih ritualov dveh sorodnih vrst mravelj.
Pri opazovanju parjenja dveh vrst mravelj iz roda Pogonomyrmex so namreč ugotovili, da se samice obeh vrst lahko parijo s samci druge, a pri tem proizvedejo zgolj neplodne hibride. Tovrstno parjenje kraljicam predstavlja neposredno korist, saj neplodni hibridi predstavljajo delavno silo, ki je nujno potrebna za gradnjo in delovanje kolonije. Za nadaljevanje kolonije pa se tekom življenjskega cikla kraljice parijo tudi s samci lastne vrste.
Z druge strani, pa takšne neposredne koristi ni mogoče pripisati samcem, ki se ujamejo v zanko razploda s kraljico, ki ne bo zagotovila širjenja njihovega genskega materiala. Posledično se samci, ki pred začetkom parjenja niso sposobni prepoznati razlike med samicami lastne vrste in samicami druge, ko razliko odkrijejo, tudi uprejo parjenju. Dejstvo, da obe vrsti mravelj, ki za preživetje svojih kolonij potrebujeta neplodno delavno silo, še vedno obstajata, pa priča o tem, da samci pri svojem uporu niso pretirano uspešni.
Samci obsojeni na poraz ali izumrtje
Samci so v tej zgodbi pravzaprav nujni poraženci. V kolikor so ujeti v trenutni simbiotični odnos, so posamezni primerki vselej v nevarnosti, da njihov dedni material ne bo preživel do naslednje generacije. Če pa bi samci razvili mehanizem, ki bi jim omogočil zaščito svojega dednega materiala pred samicami druge vrste, bi v primeru, ko bi se tovrstni obrambni mehanizem prenesel na celotno kolonijo, obstajala velika nevarnost, da ta zaradi tega izumre. Ker bi sorodna kolonija ostala brez delavcev in bi najverjetneje s časom propadla, bi posledično brez delavcev ostala tudi prva kolonija, uspešno razvit obrambni mehanizem pa bi se izgubil.
Evolucijsko tekmovanje med samci in samicami, ki z zmago samcev privede do kolapsa kolonij obeh vrst tako poskrbi, da se trajno razmnožuje predvsem tisti dedni material, ki v tekmi spolov deluje v prid samicam. Spolni organi samcev in kraljic so se zato prilagodili eden drugemu tako, da samci, tudi če to hočejo, ne morejo prekiniti izmenjave svojega dednega materiala s samico, dokler ta ni zadovoljna. Da bi prelisičili kraljice druge vrste so celo razvili mehanizem, da upočasnijo pretok semenčic, v upanju, da bi nekaj dednega materiala lahko prihranili za kraljico svoje vrste, a jim tudi to ni pomagalo, saj so se kraljice privadile in podaljšale trajanje spolnega odnosa, dokler niso zadovoljne s prejeto količino semenčic.