Knjiga lahko obenem služi tudi kot dodatni učbenik pri univerzitetnem študiju robotike in umetne inteligence, je na predstavitvi v prostorih Slovenske matice pojasnil sourednik knjige Tadej Bajd, sicer akademik in strokovnjak za področje robotike na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko.
Zanimivo branje tudi za srednješolce
Ker so sicer zahtevni problemi sodobne robotike in umetne inteligence predstavljeni na dovolj enostaven način, lahko knjiga po navedbah njenih avtorjev predstavlja zanimivo branje tudi za srednješolce in jih tako morda navduši za študij tehnike ali naravoslovja.
Poleg akademikov Bajda in Bratka - slednji vodi Laboratorij za umetno inteligenco na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani - so avtorji posameznih poglavij še Srečo Dragan, Jadran Lenarčič, Matjaž Mihelj, Marko Munih, Jože Trontelj, Franc Solina in Aleš Ude.
Knjiga podrobneje oriše robotiko v Sloveniji in pri tem predstavi tako robotska vozila in biološko zasnovane robote kot tudi tako imenovane robotske manipulatorje. Poleg tega spregovori o kinematiki in dinamiki robotov, robotskem prilagajanju človeku, učenju motoričnih spretnosti v robotiki in robotskem odkrivanju abstraktnih pojmov.
Pomembna vloga srečanja Gibanje pri človeku in stroju
Pomembno spodbudo razvoju slovenske robotike je po pojasnilih Bajda in Bratka pomenilo srečanje Gibanje pri človeku in stroju, ki ga je med 24. in 28. majem 1982 v Portorožu v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti organiziral akademik Lojze Vodovnik. Posveta so se udeležili najuglednejši ameriški robotiki in je pomenil vrhunsko srečanje na svetovni ravni.
Del knjige je posvečen tudi vprašanju robotske etike in robotske umetnosti v realni, razširjeni in virtualni resničnosti. Tako kot vsaka tehnologija je namreč tudi robotika hitro postala tudi medij za umetniško izražanje, je pojasnil Franc Solina iz Laboratorija za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.
Edvard Zajec pionir pri uporabi računalnikov pri nas
Med Slovenci je pionirsko vlogo pri uporabi računalnikov v likovni umetnosti odigral Edvard Zajec, tržaški Slovenec in diplomant Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, ki je leta 1968 med svojim podiplomskim študijem v ZDA začel pri svojem grafičnem ustvarjanju uporabljati računalnik. Ob vrnitvi je na Tržaški univerzi sodeloval z računalničarjem Matjažem Hmeljakom.
Med današnjimi znanstveniki, ki so obenem tudi umetniki, je med drugim direktor Instituta Jožef Stefan Jadran Lenarčič. Njegova slika se nahaja tudi na naslovnici knjige Robotika in umetna inteligenca.
