V dobi, ko vse več proizvajalcev video iger svojo pozornost preusmerja uporabnikom na konzolah, ostajajo nekatere igre, ki so dostopne izključno za namizne računalnike. V tem segmentu prednjačijo predvsem strategije, ki pa so tudi same v zadnjih dveh desetletjih naredile velik razkorak. Na eni strani so realnočasovne strategije tipa StarCraft ali t.i. DOTA igre, ki so vse bolj usmerjene hitremu, tekmovalnemu igranju prek spleta. Na drugi strani pa so igre, ki so precej bolj prilagojene enoigralskemu načinu ter od uporabnika zahtevajo precej več časa. Če so prve igre, pri katerih boste, če odmislimo sicer pogosto precej zabavne kampanjske načine igranja, s tekmovalno igro opravili v nekaj deset minutah, podobne hitremu šahu, so druge igre šaha, ki se znajo precej bolj zavleči.
To, drugo kategorijo iger, so nekoč najbolj predstavljale igre iz serije Civilizacija, že nekaj let pa to vlogo vse bolj prepričljivo prevzema Creative Assembly s svojo serijo uspešnic Total War, ki je uporabnike tekom let popeljala na bojišča srednjeveške vzhodne Azije, antičnega Sredozemlja, srednjeveške in razsvetljenske Evrope in Amerike ter Amerike v času prvih evropskih priseljencev.
Igra močno kaznuje nepremišljeno trošenje
Total War: Attila nas pričakovano popelje v leto 395, ko so številna ljudstva zapustila svoje domove na severu Evrope, od koder so jih pregnale vse slabše klimatske razmere. V iskanju boljših pašnikov so se mnoga zaletela v propadajoča rimska imperija na zahodu in vzhodu, spet druga pa so naletela na Hune, novo vzhajajočo silo z evrazijske stepe. Naloga uporabnika je prevzeti enega od desetih zgodovinskih ljudstev ter ga obvarovati pred propadom v enem najbolj turbulentnih obdobij evropske zgodovine. Z dobrim vodstvom, pa lahko svoje ljudstvo popeljete tudi do nadvlade nad staro celino in izgradnjo novega imperija, ki bo trajal tisoč let.
Čeprav bodo mnogi uporabniki k igri pristopili z visokimi cilji za svoje ljudstvo, bodo hitro opazili, da je igra izredno težka. Že na normalni težavnostni stopnji je pogosto treba precej časa posvetiti preživetju in se osvajanj drugih ozemelj, še posebej že zasedenih, lotiti zelo preudarno z izdelano vizijo koristi, ki si jo obetamo, ter stroškov, ki jih je smotrno vložiti v realizacijo načrtov. Se pa težavnost razlikuje od ljudstva do ljudstva, k čemur prispevajo specifične začetne geografske lege naselbin, velikosti začetnega osvojenega ozemlja, izdelanega gospodarstva in kulture, ki je lahko osredotočena na življenje v stalnih mestih ali nomadska, kar je novost v uradnih igrah Total War.
(foto: Creative Assembly)
Spopad ustaljenih kultur in nomadov
Nomadski način igranja, ki je značilen za migrirajoča ljudstva, je v mnogih pogledih sicer precej podoben igranja z ustaljenimi mesti. Tudi nomadi svojo ekonomijo krepijo z gradnjo novih zgradb in sposobnosti, le da v primeru nomadov oziroma hord, kot jih imenuje igra, te zgradbe dobijo podobo jurt, ki jih lahko ljudstvo podre in odnese na bolj rodovitno zemljo, kjer se ob dovoljšnji količini poteznih točk lahko ponovno naselijo in nadaljujejo z delom.
Gre za zelo zabaven način igranja, ki iz igralca izvabi prvinski nagon preračunljive razbojniške tolpe. Kot horda ste najučinkovitejši, ko se s številčno premočjo zgrnete nad večja mesta obronkov ustaljenih civilizacij, ki so slabše zaščitena, ter ob prvem znaku nevarnosti pobegnete nazaj v varen objem stepe. Je pa pri takšnem načinu igranja treba izredno paziti na ekonomijo, saj boste svoje gospodarstvo in rast populacije lahko gojili zgolj, ko boste imeli postavljena šotorišča. To pomeni, da boste morali za hitri beg pred nasprotnikovimi vojaki plačati s precej manjšimi rednimi dohodki kot odhodki za vzdrževanje horde. Druga opcija je počasnejši beg, ko pa ste izpostavljeni pogosto močnejšim vojskam predvsem zahodnega in vzhodnega rimskega imperija.
Pazite, da tekmecem hitreje izkopljete jamo, kot oni vam
Prav tako ima igranje v obliki horde nekatere druge nevšečnosti. Če je osvajanje in nadzor nad ozemljem z ustaljenimi civilizacijami precej na prvo žogo, je to v primeru horde precej težje, saj kot nomadsko ljudstvo nikjer niste doma, regije po katerih pasete svoje konje in ovce, pa naseljujejo druga ustaljena ljudstva, s katerimi boste morali gojiti tople odnose ali pa jih podrediti svoji volji in iz njih narediti odvisna ljudstva. To je pomembno predvsem pri vodenju Hunov, ki so edino ljudstvo, ki ne more iz nomadskega načina življenja preiti med ustaljene civilizacije, kar lahko storijo ostala migrirajoča ljudstva, a za ceno sposobnosti, ki so jih imela, ko so bila še nomadska.
Poleg uvedbe nomadskega načina igranja je v primerjavi s preteklimi igrami Total War v Attili še več poudarka namenjenega diplomaciji in predvsem diplomaciji znotraj lastnega ljudstva. Za uspešno kampanjo bo pomembno ohranjati vladajočo dinastijo, ki ste jo prevzeli, ter jo s porokami, političnimi kupčkanji in celo atentati ohraniti na vrhu družbene piramide, medtem ko bodo ambiciozni konkurenti poskušali z ostrimi komolci tudi sami priti do korita. Ohranja pa se sistem razvijanja novih tehnologij, ki odpirajo nove zgradbe in enote, ter sistem nadgrajevanja sposobnosti vojsk in njihovih poveljnikov. Nekaj nadgradnje je doživela vloga guvernerja, ki sedaj še bolj vpliva na uspeh in zadovoljstvo posamezne regije ustaljenih kultur.
Bolj odzivne enote na ukaze
Vendar Total War ne bi bil Total War, če poleg makro igre, med katero smo s poteznim načinom igranja pozorni na dolgoročni uspeh našega ljudstva, ne bi vseboval tudi odlično mikro igro realnočasovnega vojskovanja. Tudi v Attili se bo moral vojskovodja prilagoditi posebnostim novih enot in odgovorom, ki so jih v tem obdobju našle nasprotne vojske, da bi bila igra še malce težja, pa so postale tudi določene statistike enot precej bolj realistične, kot so bile v preteklosti. Predvsem gre tu za hitrost, s katero se enote utrudijo, ki je precej večja od predhodnih iger, še večji vpliv na razpoloženje enot pa ima general, kar je lahko koristno, dokler je živ. Ko ga izgubite, pa je poraz na bojišču za prvim ovinkom.
Pohvaliti gre tudi izjemno lepe in velike zemljevide bojišč in precej bolj odzivno umetno inteligenco, zaradi katere je kljub večji težavnosti vsaj mikrovodenje enot precej manj živce parajoče kot v nekaterih predhodnikih.
(foto: Creative Assembly)
Nadgradnja Europe Barbarorum
Če potegnemo črto pod Total War: Attila se bodo predvsem nekateri ljubitelji serije z dolgim stažem spomnili, da je nekaj podobno novemu načinu igranja horde ponudila že odlična modifikacija za Total War: Rome, Europa Barbarorum. Tudi sicer je vzdušje igre precej podobno omenjeni modifikaciji, a Attila modifikacijo v igralnem načinu precej nadgradi. Igra je pravzaprav tako dodelana in polna možnosti, da bi se že igralci, ki so vajeni Total War serije lahko malce zmedli med vsemi ukazi in odločitvami, ki jih imajo na voljo, za novince pa bi igra prvih nekaj ur znala biti precej odvisna od tega, koliko so odnesli od prologa, ki služi kot priročnik za učenje osnovnih prvin igre.
Igra ima sicer tudi večigralske možnosti, predvsem kooperativno kampanjo, medtem ko so hitri spopadi z nasprotniki prek spleta že tradicionalno naporni. To je predvsem posledica tega, da se spopad pogosto spremeni v čakanje, katera vojska se bo prva naveličala vztrajati v obrambni postavitvi in prešla v napad. To pomeni, da si morate izdelati precej napadalno vojsko ali pa se pripraviti na dolgo igro.
Total War: Attila vsekakor dostojno stopi v čevlje svoje franšize, še posebej pa bo navdušila tiste, ki so preskočili Total War: Rome II, medtem ko bo tistim, ki so na tekočem z vsemi igrami, predvsem nadgradnja in izboljšava igre. Mi smo z igro zelo zadovoljni, zato ji brez oklevanja naklonimo visoko oceno.