V tedaj še avstro-ogrskem Trstu rojeni prvi slovenski letalec Edvard Rusjan še ni dopolnil 25 let, ko je v začetku januarja 1911 skupaj s svojim bratom Josipom ter pokroviteljem, zagrebškim poslovnežem Mihajlom Merćepom, prišel v Beograd, kjer je nameraval s svojim letalom opraviti nekaj predstavitvenih poletov, s katerimi naj bi zatem nadaljeval še v bolgarski Sofiji in turškem Carigradu.
Ker so v srbski prestolnici 7. in 8. januarja slavili božične praznike, se je na območju pod trdnjavo Kalemegdan zbrala velika množica ljudi. Zaradi neugodnih vremenskih razmer, veter je pihal v močnih sunkih, je Rusjan s svojim letalom ostal na tleh. Po dveh dneh čakanja se je, da ne bi razočaral Beograjčanov, čeprav so mu to odsvetovali, 9. januarja vendarle podal pod nebo. Žal je bil to njegov zadnji polet.
V žalost zaviti Beograd
V tržaškem dnevniku Edinost so ta tragični dogodek takole opisali: »Priprave so se vršile gladko. Samo vreme ni bilo ugodno za avijatske poskuse. Zrak je bil zadnje dneve zelo nemiren, tako da je moral biti polet dvakrat odložen. Sicer se je znalo, da Banjica, kjer bi se bil imel vršiti polet, ni bila pripravna zato, ker je bila precej odprta. Ruski avijatik Masljukov je bil preko enega meseca v Belemgradu, a se ni upal dvigniti v zrak. Tudi Rusjan je v nedeljo, ko je čakalo na tisoče ljudstva, pomišljal, da bi se dvignil, ker je bilo precej nemirno. Kljub temu je poskusil polet, ki se je sijajno posrečil. V ponedeljek bi se bil imel izvršiti polet pred beligrajsko garnizijo. Veter je bil ob 11. uri predpoludne, ko bi se imel polet vršiti, še hujši kakor prejšnji dan. Splošno se je Rusjanu odsvetovalo, naj ne poizkusi poleta, a on se ni dal pregovoriti ter je poskušal boj z zrakom. Bilo je ravno 11 predpoludne, ko je bil motor pripravljen. Monoplan je letel le malo časa po tleh, potem se je dvignil v precej navpični meri. Aparat je letel z veliko sigurnostjo proti Topčiderju. Ko je prišel do tam, se je hotel obrniti. Močan piš vetra je vdaril po strani proti aparatu in zlomil eno krilo, letalo se obrnilo in zletelo z bliskovo hitrostjo z vodjem vred na tla. Videlo se je le od daleč, kako se je Rusjan prijel za glavo, ko je videl, da je izgubljen. Trenutek pozneje je ležal letalnik razbit na tleh. Strašen vsklik se je izvil vsem pri poletu navzočim, ki so takoj leteli na mesto nesreče. Pogled je bil strašen.«
Pogreba Edvarda Rusjana se je dva dni pozneje po nekaterih podatkih udeležilo kar 14.000 ljudi. V omenjeni 12. številki Edinosti z dne 12. januarja 1911 so zapisali, da se je pogreb odvil na občinske stroške, da je kralj Peter po svojem adjutantu rodbini ponesrečenca izrazil svoje sožalje, da je princ Jurij dal na krsto položiti krasen venec ter da so beograjski trgovci sklenili aviatiku postaviti spomenik.
Sčasoma pozabljeni Rusjan
Nagrobni spomenik so na beograjskem pokopališču res kmalu postavili, z leti in desetletji, ki so minevala po tistem nesrečnem dogodku, pa je spomin na Rusjana vse bolj bledel in tudi njegov grob je postajal vse bolj zapuščen. Prišlo je celo tako daleč, da so beograjske mestne oblasti konec devetdesetih let preteklega stoletja nameravale povsem zapuščeni in od vseh pozabljeni grob prekopati in ga ponuditi v uporabo drugim, saj ni zanj nihče več plačeval letne pristojbine.
Da do tega sramotnega dejanja ni prišlo, gre v veliki meri zasluga upokojenemu srbskemu generalu in nekdanjemu načelniku generalštaba JLA Stevanu Mirkoviću, ki je obveznost do beograjske občine poravnal iz lastnega žepa. Lastnoročno je s povsem zaraščenega groba odstranil travo in plevel, da je bilo po dolgem času znova videti nagrobno ploščo. Ko je za to njegovo pohvale vredno dejanje izvedel tedanji predsednik brežiškega častniškega združenja Ernest Ferk, je stekla akcija za obnovitev groba ter postavitev spominskega obeležja na kraju strmoglavljenja Rusjanovega letala, kar smo podrobno spremljali tudi v Dnevniku.
Ves čas priganjali državo
V brežiškem združenju so bili na začetku akcije precej razočarani nad odnosom uradnih predstavnikov slovenske države ter osebja naše beograjske ambasade, kjer se kar nekaj časa niso zganili, zaradi česar je precejšnje finančno breme nosilo brežiško združenje, tudi pri izdelavi in postavitvi Rusjanovega doprsnega kipa ter spominske sobe na vojaškem letališču v Cerkljah ob Krki. Lahko rečemo, da gre trmi in vztrajnosti Brežičanov pripisati tudi velik del zaslug, da je Slovenija prek svoje ambasade v Beogradu pred leti vendarle odkupila Rusjanov grob in ga leta 2007 temeljito prenovila. Obnova je stala približno 12.000 evrov, nagrobni spomenik pa krasi tudi letalčev doprsni kip, delo pred šestimi leti umrlega primorskega kiparja Zmaga Posege. Kip je enak kot tisti na cerkljanskem vojaškem letališču.
Ernest Ferk, ki je iz častniške organizacije svoje moči in organizacijske sposobnosti pozneje preselil v Združenje ljubiteljev letalstva Edvarda Rusjana Brežice, nam je tudi po opravljeni prenovi groba na Aleji velikanov na beograjskem Novom groblju (Novem pokopališču) večkrat potožil, da še ni vse tako, kot bi želel. Kritičen je bil zlasti do predstavnikov naše beograjske ambasade. Ti so mu nekajkrat očitali, da se je enostavno zarotil proti njim, čeprav ga je upravičeno motilo, da je bilo tudi na prenovljenem grobu premalokrat videti sveže cvetje in da ni bilo dobro poskrbljeno za njegovo redno čiščenje.
V Beogradu še en letalski heroj
Ko so se člani brežiškega združenja pred dnevi vrnili z vnovičnega obiska srbske prestolnice, so bili videti dosti boljše volje. »V nasprotju s prejšnjimi leti smo tokrat z zadovoljstvom ugotovili, da je vse tako, kot mora biti. Na grobu smo našli sveža cvetlična aranžmaja, enega od naše ambasade ter enega od srbske letalske zveze, grob je tudi sicer redno oskrbovan,« Ferk ni skrival svojega zadovoljstva. Brežiška delegacija se je pomudila tudi na mestu, kjer je na vznožju Kalemegdana tik ob železniški progi strmoglavilo Rusjanovo letalo. Ob 126. obletnici Rusjanovega rojstva so poleti leta 2012 tam postavili spominsko obeležje v podobi padle ptice.
Brežičani so se ob nedavnem obisku Beograda spomnili še enega slovenskega pilota, Mariborčana Sava Poljanca, ki je 6. aprila 1941 s svojo eskadriljo letal IK-3 šestega polka letalstva in protizračne obrambe hrabro poletel nad nemške bombnike. V vlogi komandirja eskadrilje mu je v sicer neenakem boju uspelo sestreliti en bombnik tipa heinkel, zatem pa jo je skupil v boju s skupino nemških messerschmittov ter ranjen pristal na matičnem letališču v Zemunu. Po nemški zasedbi Jugoslavije je pristal v vojnem ujetništvu in internaciji na Slovaškem, kjer se je pozneje pridružil tamkajšnjemu uporniškemu gibanju, zaradi česar ga še danes tudi Slovaki slavijo kot svojega letalskega heroja. Še pred koncem vojne se je vrnil v Jugoslavijo in se pridružil partizanskemu letalstvu. Umrl je leta 1966, star 59 let.