Preizkusili smo video igro Castlevania: Lords of Shadow 2 (foto in video)

Lords of Shadow 2 je že kar 35. izid ene najdaljših serij video iger vseh časov, ki korenine vleče vse od leta 1986, ko je izšla prva različica, takrat še za FDS, sicer pa gre za zadnji del trilogije Lords of Shadow, ki je prvič izšla leta 2010.

Igre Castlevania tradicionalno sledijo rodbini Belmont, ki iz generacije v generacijo stremi k zgolj enemu cilju - preganjanju zlih sil po gradu Drakule. Ustvarjalci Lords of Shadow 2 so zato pokazali dokajšno mero poguma, ko so tradicionalno strukturo zgodbe obrnili na glavo in igralca postavili v vlogo samega princa teme Drakule, ki je sicer tudi sam član družine Belmont. Izkaže se, da je Drakula prav Gabriel Belmont, ki je bil protagonist v prvem delu serije Lords of Shadow. Odmik od tradicije tako niti ni tako drastičen. Bolj drastična pa je sprememba okolja, saj se je zgodba iz fantazijskega gotskega okolja prestavila v malce futuristično stilizirano sedanjost z občasnim vračanjem v Drakulov grad.

Igra je akcijski RPG s poudarkom na bojevanju in reševanju ugank ob iskanju poti skozi labirintne koridorje gradu Castlevania in sodobnega mesta, ki je zraslo na njegovih ruševinah. Lords of Shadow 2 bo precej privlačna za ljubitelje zlate dobe vampirskih iger. Nasploh je med igranjem možno zaznati precej sorodnosti z odlično serijo Legacy of Kain. Kako zelo je igra osredotočena na bojevanje, pa razkriva mehanika magije, ki temelji ravno na uspešnem in učinkovitem premagovanju nasprotnikov.

Drakula ima pri spopadanju s sovražno nastrojenimi piksli na voljo tri orožja. Generično orožje za učinkovito premagovanje večine nasprotnikov, ki so precenili svoje sposobnosti, je senčni bič (shadow whip). Dodatne sposobnosti odklepa meč praznine (void sword), ki ob uspešnih napadalnih kombinacijah Drakuli vrača zdravje, a je njegova raba omejena s količino magije, ki smo si jo s pomočjo senčnega biča uspeli izbojevati. Tretje glavno orožje so kremplji kaosa (chaos claws), ki delujejo po podobnem principu kot meč praznine, le da omogočajo uničevanje ščitov, s katerimi so opremljeni naprednejši nasprotniki.

Kombinacije orožij, njihove posebne sposobnostmi, izbira med prostorskimi in bolj ciljanimi udarci ter všečna grafika izmikanja nasprotnikom poskrbijo za izredno zabavno izkušnjo bojevanja, ki je vsekakor najbolj svetla točka igre.

Z zemljevidom, ki kaže zgolj najosnovnejše podatke najbližje okolice, z razvejanimi hodniki ter preprekami, ki jih lahko premagujemo, zgolj ko nam uspe odkleniti dodatne sposobnosti, igra lepo krmari med tradicijo linearnosti in novejšim pristopom iger odprtega sveta. Seveda pa ima vračanje na že raziskana mesta po labirintno zmedenih koridorjih, da bi z odklenjeno sposobnostjo premagali oviro, v kombinaciji z omejenim zemljevidom svoje težave in mnogi verjetno niti ne bodo vedno zbrali dovolj motivacije, da bi se vračali na že raziskana mesta.

Med ponesrečene vložke lahko vsekakor štejemo elemente tihotapljenja mimo posameznih nasprotnikovi. Sicer je izredno pohvalno, ko se v igro vklopijo tudi alternativne metode za prebijanje skozi temnice. Vendar realizacija teh odsekov igre deluje izredno posiljena. Da bi se neopaženo prebili mimo sovražnikov, boste namreč morali najti posebne točke, ki omogoča transformacije, namesto da bi bila to opcija, ki bi bila na voljo na podoben način kot ostala magija, ki jo Drakula polni med bojem in iz strateško postavljenih virov. Je pa treba priznati, da je animacija, ko po svetu skakljate kot podgana, dokaj simpatična.

Najšibkejši moment igre je vsekakor njen tempo in motivacija v prvih odsekih. Problematičen je predvsem začetek, ki ne uspe spodbuditi igralca k pretirani zagretosti, a igra v nadaljevanju in predvsem drugem delu doživi izjemen preboj vzdušja, zaradi katerega se splača potrpeti.

Če pod Castlevania: Lords of Shadow 2 potegnemo črto, lahko rečemo, da bodo v njej uživali predvsem ljubitelji iger, ki se želijo odklopiti in nekaj časa na dan posvetiti sproščanju ob mikastenju pikslastih pošasti. Predvsem številne bitke s šefi so paša za oči. Če jo vzamemo kot celoto in upoštevamo nerodnosti, ki bi se jim lahko ustvarjalci na dokaj lahek način izognili, se nam igra še vedno zdi povsem vredna igranja, a ji za najvišje ocene vseeno nekaj zmanjka.