Nacionalne knjižnice in narodne in univerzitetne knjižnice po svetu so zadolžene za zbiranje državne kulturne dediščine. Klasično to sicer pomeni zbiranje tiskanih publikacij kot so knjige, revije in časopisi. Z razvojem novih medijev in pojavom novih oblik komuniciranja pa knjižnice zbirajo tudi elektronsko gradivo. Sem tako spada tudi gradivo, ki je dostopno na svetovnem spletu.
Sam koncept zbiranja vsebin na spletu izhaja iz Zakona o obveznem izvodu iz leta 2006. »Na podlagi tega periodično zbiramo in arhiviramo določen izbor spletnih mest. Zaenkrat to pomeni približno 1000 spletnih mest. Družbena omrežja pa so seveda ravno tako del spleta in tudi vedno bolj pomemben del. Uporabniki a spletu ustvarjajo vedno več vsebin, zato se nam zdi pomembno, da tudi del tega poizkusimo ohraniti,« pojasnjuje Janko Klasinc iz NUK-a.
Široka zakonska pooblastila
Glede na to, da arhiviranje izhaja iz zakonske osnove, imajo pri svojem delu precej široka pooblastila. Arhiviranje slovenske kulturne dediščine na spletu pomeni, da lahko shranijo praktično vse, kar je na spletu v slovenščini. Seveda se glede na razsežnosti spletnih vsebin skušajo osredotočiti na določen izbor. Tu se predvsem zgledujejo po tujini. Arhivirajo tako pomembnejša spletna mesta institucij kot so vlada in vladne službe, ministrstva, agencije. Osredotočajo se tudi na pomembnejše spletne strani s področja znanosti, kulture, umetnosti in visokega šolstva. »Bistvo našega početja je, da poskušamo shraniti vzorec današnjega spleta.«
V Združenih državah Amerike se je Kongresna knjižnica odločila, da bo arhivirala tvite v celoti. V slovenskem primeru se Twitterja lotevajo bolj selektivno. Ubrali bodo namreč tematski pristop, kar pomeni, da bodo zajemali določene vidnejše dogodke oziroma teme. »Volitve so lep primer tematskega pristopa k arhiviranju. V času volitev leta 2011 smo nekaj mesecev zbirali podatke spletnih strani političnih strank, objave v dnevnem časopisju pa tudi facebook profile. Tvitov nam takrat zaradi tehnične zahtevnosti še ni uspelo spremljati.« Kot pojasnjuje Klasinc, se bodo pri spremljanju tvitov osredotočili na profile političnih strank, politikov in pomembnejše komentatorje političnega področja.
Arhivira se lahko nekajkrat na leto, lahko pa tudi vsak dan
Samo arhiviranje oziroma zajemi se izvajajo avtomatizirano z določenim robotskih programom, ki zajema spletna mesta v celoti. To pomeni, da v arhiv shrani celotna delujoča spletna stran. »Ta programski robot deluje kot programi iskalnika google, ki neprestano preiskujejo splet in indeksirajo spletna mesta.« Arhiviranje določenih strani poteka glede na aktualnost dogodkov. Lahko se arhivira določena spletna stran dvakrat na leto, lahko pa tudi pogosteje, če je to potrebno.
Arhiv podatkov bo javno dostopen, začetna različica arhiva pa je že postavljena, vendar je še v razvoju.
Klasinc trdi, da se v Sloveniji glede omenjenega arhiviranja ne srečujejo s pravnimi zadržki. »V nekaterih državah je zakonodaja temu nenaklonjena, pri nas pa imamo Zakon o obveznem izvodu, ki omogoča, da shranimo vse kar je slovenskega. Lastnika spletnega mesta nam ni potrebno vprašati za dovoljenje po arhiviranju. Če pa lastnik avtorskih pravic izrazi željo, da ne želi vsebine v arhivu, potem to umaknemo.«
Na mnenje Informacijske pooblaščenke, ki se s tovrstnim arhiviranjem ne strinja, Klasinc odgovarja, da Twitter tako ali tako shranjuje vse tvite svojih uporabnikov. »Kot zasebno podjetje niso podvrženi nobeni zakonodaji, ki bi to omejevala. V našem primeru pa smo bolj zakonsko opredeljeni in s tem tudi bolj zanesljivi. Bistvo vsega je, da je na izraženo željo možen umik določene vsebine.«
