Eden najboljših prizorov v zgodovini filmov z naslovom Planet opic je uspel Cezarju v različici, ki je pod taktirko režiserja Ruperta Wyatta izšla leta 2011. V filmu Vzpon planeta opic je glavni opičji protagonist Cezar sicer čez cel film izkazoval sposobnost komuniciranja z znakovnim jezikom, a njegov pravi vzpon na raven bitja, ki bo nekoč prevzelo dominantno vlogo na Zemlji, se je zgodil, ko je izrekel svoje prve besede. V najboljšem slogu heglovske dialektike gospodarja in hlapca te besede niso bile ata, mama, prosim ali da, temveč je šlo za ultimativno gesto izražanja lastne volje. Cezar postane oseba, ko reče »ne!«. Tega od trenutno živečih opic še ni za pričakovati, čeprav naj bi se ena že malce približala tudi tej gesti.
Petdesetletna prebivalka kölenskega živalskega vrta Tilda iz Bornea je namreč prvi orangutan, za katerega so znanstveniki ugotovili, da je sposoben proizvajati zvoke, ki imajo poteze govorice. Raziskovalci iz živalskega vrta v Indianapolisu in Univerze v Amsterdamu trdijo, da lahko Tilda tvori samoglasnike in soglasnike, s čimer naj bi komunicirala z oskrbniki, ko je čas za hranjenje.
Ko Tilda vidi oskrbnike poleg ploskanja z rokami prične tvoriti serije klikov ali nizkih zvokov iz grla, ki se laičnim ušesom ne zdijo nič posebnega, a raziskovalci zagotavljajo, da je odkritje pomembno. Predvsem jih je presenetilo, ko so ugotovili, da so ritmi tvorjenja glasu namerni.
»Gre za verjetno enega najboljših dokazov do sedaj, da so se velike opice sposobne naučiti tvoriti foneme oziroma da imajo dovolj nadzora nad vsemi elementi predelov telesa, ki so odgovorni za tvorjenje fonemov, da se lahko od ljudi naučijo novih klicev,« je povedal vodja raziskave Adriano Lameira. Znanstvenike sedaj zanima predvsem, če so se podobnih veščin sposobni naučiti tudi drugi orangutani in kateri dejavniki so pomembni pri učenju orangutanov, da bi tvorili nove foneme.