Kolonizacija vesolja je naslednji veliki korak človeškega raziskovanja sveta, med prvimi lokacijami na seznamu želenih planetov za poselitev pa je vsekakor Mars. Kljub temu se misije nacionalnih vesoljskih agencij osredotočajo predvsem na pošiljanje sond in robotskih vozil za opravljanje analiz rdečega planeta. Medtem pa se že nekaj let v zasebnem sektorju odvijajo priprave na prvo človeško misijo na Mars, ki bi se financirala po vzoru resničnostnih oddaj Big Brother.
Prvi prostovoljci nizozemskega projekta Mars One naj bi na rdeči planet poleteli že leta 2024, v »drobnem tisku« pa piše, da bodo tam ostali do konca svojih življenj. Glede na raziskave, ki so jih opravili raziskovalci pri MIT, pa bi se življenja astronavtov lahko končala že precej hitreje, kot so si avtorji odprave zamislili. Po enem scenariju bi smrt dočakali že pičlih 68 dni po pristanku.
Namesto premalo kisika, preveč
Največji problem, ki so ga pri MIT odkrili za preživetje na prvi koloniji na Marsu, se tiče nezmožnosti nadziranja količin kisika v bivalnih objektih. Za ustvarjanje kisika in pridelovanja hrane so se avtorji projekta odločili, da bodo v koloniji med rastlinami velik poudarek posvetili gojenju solate in žita, ki naj bi s človeškim izdihovanjem ogljikovega dioksida in rastlinskim izdihovanjem kisika ustvarili dober začaran krog. Še posebej žito in solata pa bi služila tudi kot odličen vir prehrane. Vendar izdelava kroga proizvodnje pravilnih količin kisika ni tako enostavna, kot so si načrtovalci projekta zamislili.
Ravno solata in žito, ki sta ključna za prehrano, naj bi proizvajala prevelike količine kisika, ko dozorita. Prvo nevarno točko bi tako 30 dni po pristanku povzročila solata, 68 dni po pristanku pa še žito. Zreli rastlini namreč proizvajata toliko kisika, da bi se njegova raven v zraku povečala do te mere, ko bi postala nevarnost za izbruh požara prehuda.
Utesnjeni prostori raj za izbruh hudih sporov
Ventilacijski sistemi težave ne bi mogli rešiti, saj niso sposobni ločiti med kisikom in drugimi plini v zraku, kar pomeni, da se njegova koncentracija ne bi mogla zmanjšati brez zmanjšanja koncentracije drugih.
Vendar problem ni nujno brezupen. Teoretično bi lahko za pomoč prosili danske raziskovalce, ki so pred kratkim razvili posebne kristale za shranjevanje kisika. Čeprav so izumitelji takrat naštevali predvsem prednosti za učinkovitejši transport kisika in črpanje kisika iz vode za potapljače, pa bi bila sposobnost, da kot spužve posrkajo kisik s kisikom nasičenega okolja in ga sprostijo v prostor z manjšim pritiskom kisika, kot nalašč za nastali problem misije Mars One.
Tudi če bi problem lahko rešili, pa bi se astronavti, izbrani izmed 200 tisoč prijavljenimi prostovoljci, ob prihodu na Mars morali soočiti še s številnimi drugimi nevarnostmi. Med drugim tudi z nenadnim spoznanjem, da nikdar ne bodo zapustili planeta, ki je še najbolj podoben puščavi, in da bodo do konca svojih dni imeli stik z enimi in istimi ljudmi na relativno tesnem območju. Nevarnost sporov, ki smo jim bili lahko priča v podobnih socioloških eksperimentih v hišah Big Brother, so verjetno zgolj rahle oblike sporov, ki bi se lahko razplamteli v vesoljski koloniji brez možnosti odhoda.
