Odgovor na vprašanje je ponudila Deborah Shapiro, raziskovalka, ki je s soprogom Rolfom na Antarktiki preživela 15 mesecev, od tega devet v popolni izolaciji. Povedala je, da se še vedno sooča z vprašanji ljudi „kako se nista pobila med sabo?“
„Umoriti partnerja nama sploh ni prišlo na misel. Zanašala sva se drug na drugega in od tega je bilo odvisno najino preživetje,“ je pojasnila.
Dejstvo pa je, da se človek, ko živi v majhnih, izoliranih prostorih, sooči s čustvenimi vzponi in padci. Temu nekateri pravijo „cabin fever“ ali kabinska vročina. Najpogosteje se odrazi v razdražljivem vedenju in tudi v agresiji. Znan je primer, ko je nek moški na Antarktiki ubil kolega, s katerim je igral šah. Tovrstno vedenje pa je še bolj očitno v današnjem času samozadostnosti.
Znanstveniki, ki iščejo primeren par za pot v vesolje sklepajo, da bi bili primerni kandidati tisti, ki že nekaj generacij živijo na kmetiji. Partnerja imata v takšni zvezi jasno ločene naloge, sta odvisna eden od drugega, znata se zaposliti in zabavati.
Shapirova poudarja, da obstaja še nekaj dodatnih vodil, ki pomagajo do harmonije v tovrstnem odnosu.
Pomembno je, da se partnerja znata ločiti. Recimo, medtem ko eden bere, se ga ne moti. Po njenem mnenju je pomembno tudi, da se ne ustvarja nepotrebnega ropota in hrupa. Ključni so tudi majhni znaki pozornosti, ki ohranjajo povezanost med partnerjema. Shapirova in Rolf sta se denimo izmenjevala pri kuhanju. Vsak obrok je bil tako darilo in presenečenje za drugega.
Raziskovalca sta se veliko pogovarjala. Ne samo o njuni situaciji, temveč o politiki, gospodarstvu. Rolf je denimo razvil poslovno idejo. Izolacija namreč izostri kaj je res pomembno v posameznikovem življenju. „270 dni, ki sem jih preživela z Rolfom, so gotovo vrhunec najinih življenj. Če ne bi imela tehničnih težav z motorjem ladje, bi ostala še za eno leto,“ je povedala Shapirova.
