Člani društva, večinoma študenti, pridobijo in popravijo stare računalnike, nato pa jih podarijo otrokom, katerih starši si nakupa računalnika trenutno ne morejo privoščiti. V društvu je trenutno sedem članov, ki popravljene računalnike, če ne gre drugače, tudi sami dostavijo tistim, ki zanje zaprosijo.
Odsluženi računalniki ne pristanejo na odpadu
»Veliko ljudi podarja hrano, jaz sem želel pomagati drugače. Ker znam popravljati računalnike, ki so nepogrešljivi pri šolskem delu in jih zato danes potrebuje vsak otrok, kar pa predstavlja dodaten strošek za starše iz socialno ogroženih družin, sem se odločil za tovrstno pomoč,« razlaga ustanovitelj društva Jan Ferme. »Če lahko pomagaš pri tem, v čemer si dober, in to tudi rad počneš, je še toliko lažje,« pravi Aljoša Siljanoski, ki se je društvu pridružil že na začetku, saj se mu zdi računalnik izjemno pomemben ne le za šolsko delo, ampak tudi za družabno življenje otrok in povezanost s svetom. Katarina Pirš, ki skrbi za koordinacijo s tistimi, ki zaprosijo za računalnik, dodaja, da tako poskrbijo tudi za okolje, saj računalnik ne pristane na odpadu, ampak dobi novo življenje v rokah mladih, ki res potrebujejo računalnik.
Kriteriji za pridobitev računalnika
Za računalnik lahko zaprosijo otroci iz socialno ogroženih družin ali njihovi starši, ki se še šolajo in so stari manj kot 25 let. Ljudje lahko z njimi stopijo v stik prek njihove spletne strani, kot je pojasnila Pirševa pa so začeli sodelovati tudi s šolami. Kot pravijo, so do sedaj lahko pomagali vsem prosilcem, zavrniti so morali le tiste, ki se ne šolajo več.
Z veseljem pomagajo
V društvu so pozitivno presenečeni nad velikim odzivom ljudi in podjetji, ki so pripravljena darovati računalnike: »Lepo je videti, da so podjetja pripravljena pomagati, da jim ne gre le za dobiček,« pravi Ferme in dodaja, da jim trenutno najbolj primanjkuje prenosnikov, saj si ga želijo skoraj vsi, ki zaprosijo za pomoč. Trenutno imajo zato na voljo kar nekaj računalnikov in vabijo tiste, ki jih potrebujejo, naj se obrnejo nanje: »Včasih človek misli, da je v nesreči sam, ampak ni, mogoče je kdaj težko zaprositi za pomoč, a mi z veseljem pomagamo,« pove Siljanoski.
