Kdo ustvarja in kdo uporablja?

Nihče se recimo ne vpraša, kdo je te vsebine ustvaril. Slike golih lepotic in lepotcev, fotografije naše najljubše glasbene skupine ali le preprosto ljubka risba ima vedno avtorja, je pa res, da se le-ta v poplavi materiala na spletu preprosto izgubi.

Spletni dnevniki, ki so vedno bolj prisotni na vseh področjih medijskega izražanja, so tukaj najbolj na udaru. Na njih namreč avtorji objavljajo ogromne količine tekstovnega, slikovnega, avdio in video materiala, ki ga večinoma neznani pisci spletnih dnevnikov objavljajo iz lastnega užitka, ne zavedajo pa se, da medijske hiše to izkoriščajo.

Znan primer iz preteklosti je igralec in medijskih voditelj Jonas Žnidaršič, ki je na svojem spletnem dnevniku objavil recenzijo prireditve Viktorji, tabloid Jana pa je njegove besede dobesedno povzel in jih brez dovoljenja avtorja objavil v eni izmed svojih izdaj. Novinarji so si najbrž mislili: „Hej, zadevo je itak objavil na spletu...torej je javna!“

Tako razumevanje spleta in vsebin, ki se pojavljajo na spletu, je zelo pogosto. V večini primerov so spletne strani, s katerih ljudje jemljejo vsebine in jih uporabljajo za lastne namene, daleč stran in je možnost sankcij tako majhna, da se večini ne zdi vredno vprašati avtorja.

Vendar pa ni vedno tako.

Spletni dnevniki so neskončen vir vsebin

Roni je avtor spletnega dnevnika :had: in na njem objavlja svoje fotografije iz različnih prireditev. Večinoma so to fotografije mičnih deklet in hitrih avtomobilov. Roni sebe opisuje kot polprofesionalnega fotografa, ki mu fotografija ne pomeni primarni vir zaslužka.

„S fotografijo se ukvarjam ljubiteljsko, vseeno pa svoje fotografije tudi prodajam ter zato državi plačujem davek. Zato me moti, ko moje fotografije najdejo mesto v časopisih po nelegalni poti,“ pravi.

Zmotila ga je tudi vest, da je časnik Slovenske novice objavil eno od njegovih fotografij. „To se mi je zdelo zanimivo zato, ker se s Slovenskimi novicami nisem nikoli pogovarjal o prodaji fotomateriala,“ zadevo ironično komentira Roni. „Poklical sem gospoda Bauerja, in ker je bil odstoten, me je čez nekaj časa poklicala Monica Vitti, se mi predstavila kot urednica Bulvarja in izjavila, da so slike na spletu javna last in da se tukaj z njo nimam kaj pogovarjat.“

So spletne vsebine res javna last?

Pravnik Jaka Repanšek, direktor svetovalnega podjetja RePublis d.o.o., pojasnjuje:

„Žal splošno prepričanje ne drži in je v resnici popolnoma zmotno. Gledano skozi prizmo Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) varstvo avtorske pravice (materialnih in moralnih avtorskih upravičenj) na spletu ni drugačno od varstva avtorske pravice kot v t.i. "klasičnih" medijih, denimo v časopisih in na televiziji. Za izkoriščanje (kopiranje, objavljanje, prirejanje...) avtorskih del veljajo enaka osnovna pravila: avtorska pravica je "monopol", s katerim avtor (in drugi zakoniti imetniki materialnih avtorskih pravic) odločajo o načinu in obsegu izkoriščanja avtorskih del. Povedano drugače - če je na spletu objavljena fotografija, to ne pomeni, da je ta fotografija v "public domain", saj tudi fotografije, objavljene v npr. v reviji za "lepoto in prosti čas" niso last vsakega, ki ima "pet minut časa" za kopiranje, skeniranje in objavo teh fotografij v svojem mediju (četudi je to žalostna praksa tudi v najbolje pripravljeni novi članici EU).“

Kaj pa če se zgodi ravno obratno? Če neko spletno vsebino, sliko, besedilo objavi v tiskanemu mediju?

„Dobro vprašanje - v praksi se namreč to pogosto dogaja. Možnosti je več - če je izdajatelj fotografije na spletu (ali avtor sam) dovolil uporabo fotografije, je treba paziti le na navajanje naslova spletne strani in seveda spoštovanje avtorjeve moralne avtorske pravice (priznanje avtorstva - podpis avtorja pod fotografijo, kolikor ta na spletni fotografiji obstaja). Če pa izrecnega dovoljenja za neodplačno uporabo fotografije ni in pri nadaljnji uporabi ne moremo govoriti o prosti uporabi avtorskega dela, seveda pride do kršitve materialnih avtorskih pravic (zakonitega imetnika) in pogosto tudi do kršitve moralnih avtorskih pravic avtorja (nenavajanje avtorjevega imena). Imetnik materialnih avtorskih pravic (npr. izdajatelj spletnega medija) ima pravico zahtevati plačilo t.i. civilne kazni (običajno avtorsko nadomestilo za določeno obliko eksploatacije, povišano za 200%) ter tudi druge oblike sodnega varstva. Ne bo pa mogoče kršitve odpraviti npr. z uničenjem celotne naklade časopisov, ki vsebujejo sporno spletno fotografijo, saj bi bil to nesorazmerno velik poseg v interese časopisnega izdajatelja in njegovih bralcev. V poštev pride torej poplačilo nadomestila za nedovoljeno uporabo avtorskega dela – v denarju,“ zaključi Repanšek.

40,000 tolarjev za dve fotografiji

Roni se je po dolgem času končno dokopal do odgovornega urednika Slovenskih novic. Takole na svojem spletnem dnevniku pripoveduje o sestanku. „G. Bauer se mi je najprej opravičil za nevšečnosti, potem pa me povprašal o znesku, ki ga želim za objavljeni fotografiji. Povedal mi je, da so takšne fotografije plačane po približno 2000 sit za komad. Jaz sem mu povedal, da je na blogu objavljen cenik in da si želim plačila po takšnem znesku. Ko sem mu povedal številko je ugotovil, da mu je veliko lažje, če prepusti primer pravnikom in se vse skupaj konča na sodišču. Glede na to, da se zavedam stroškov, ki bi jih imel z odvetnikom in vsega časa, ki bi ga porabil za to, sem ga prosil, naj sam predlaga ceno za eno fotografijo. Začela sva z 10k sit, jaz se nisem strinjal s ponujeno številko, ponudil mi je 15k sit, pa mi tudi ni bilo dovolj. Ko sem ga pogledal v oči, ko je rekel, da mi da 20k sit za eno fotografijo, sem vedel, da je to zadnja cena, ki mi jo je pripravljen ponuditi. In sem jo sprejel. 40k sit za dve fotografiji, kateri mi nista niti v ponos, je več kot dovolj,“ piše.

Bi bilo Slovenskim novicam tako težko že na začetu prositi za dovoljenje?