S čim se Slovenija lahko pohvali na področju digitalizacije kulturnih vsebin?

Imamo Digitalno knjižnico Slovenije - dLib, ki je projekt Narodne in univerzitetne knjižnice, in smo glede na sredstva, ki jih Slovenija namenja digitalizaciji, precej dobro organizirani. V Evropi držav, ki imajo svojo digitalno knjižnico, ni veliko. Poleg tega je preko dLiba, glede na našo majhnost, dostopnega že kar nekaj gradiva. Čeprav se 400.000 bibliografskih enot v primerjavi z 10 milijoni, kolikor jih je dostopnih preko spletnega portala Europeana, ki ga financira Evropska komisija, morda res ne sliši veliko, pa so te veliko bolj strukturirane kot so trenutno kulturne vsebine na Europeani.

Poleg tega je Slovenija cenjen partner v teh krogih. Sodelujemo v mnogih projektih na tem področju. Še bolj zanimivi pa bi seveda bili, če bi se država odločila za projekt masovne digitalizacije, kot to že počnejo denimo Nizozemci ali Francozi. Se pa nekoliko bojim prihodnjega leta. V hiši se digitalni knjižnici posveča 11 ljudi, od tega pa jih je kar pet zaposlenih na projektih, ki se prihodnje leto iztečejo, zato nam grozi, da kadrovsko razpademo. Razvijamo se hitreje, kot nas je država v okviru javnih sredstev sposobna spremljati, čeprav posluh za digitalizacijo na državni ravni obstaja.

Na Europeani, ki so jo zagnali leta 2008, je danes dostopnih več kot 10 milijonov kulturnih vsebin. Kakšni so prihodnji cilji?

Jeseni bo predstavljena Renska izdaja (Rhine release), katere cilj je bil 10 milijonov enot in ta cilj je presežen. Za prihodnje leto je predvidena dokončna Dunajska izdaja (Danube release), katere cilj je 12 milijonov enot, projekt pa se bo seveda razvijal še naprej tudi po formalnem zaključku.

Katere države v Europeano prispevajo največ kulturnih vsebin?

Večina jih je iz štirih držav - Francije, Nizozemske, Velike Britanije in Nemčije. Slovenija jih ima le približno odstotek, kar pa je še vedno največ med državami, ki so hkrati v Slovenijo vstopile v Evropsko unijo. Kar se tiče jezika, prevladuje francoščina, kar pa je tudi odraz politike. Francija se je namreč zelo zagnala v digitalizacijo in tako reagirala na masovno digitalizacijo spletnega velikana Google. Danes ima digitaliziranih med 60 in 70 odstotkov svoje knjižne dediščine.

Katere kulturne vsebine prevladujejo na Europeani?

Te so zelo raznolike, ker pa je bilo pri "polnjenju" Europeane v tem obdobju pomembneje doseči številko 10 milijonov, je mogoče opaziti neko neuravnoteženost tako glede vsebin kot glede jezikov in deleža sodelujočih držav.

Kako se "polni" Europeana?

Trenutno na dva načina. Na eni strani s pomočjo paketov, za katere se centrala, ta je v Nizozemski Kraljevi knjižnici v Haagu, dogovori s posameznimi institucijami, in pa preko satelitskih projektov, ki jih financira Evropa in ki so namenjenih tehnološki ali vsebinski podpori Europeane. Vendar pa bodo v prihodnje dogovarjanja potekala le preko vsebinskih ali nacionalnih agregatorjev. V Sloveniji je ministrstvo za kulturo s sklepom vlogo nacionalnega agregatorja dodelilo NUK.

Kar pa se tiče projektov, NUK trenutno sodeluje denimo v projektu Europeana Travel, ki je namenjen digitalizaciji gradiva na temo potovanj in raziskovanj. Vanj je vključenih 16 evropskih univerzitetnih in nacionalnih knjižnic, ki bodo prispevale različne zbirke.

Na Europeani je mogoče najti tudi del vsebin digitalne knjižnice dLib. Za kakšen odstotek gradiva z dLiba gre?

Na dLibu je trenutno dostopnih okrog 410.000 bibliografskih enot, od knjig, člankov in časopisov do zemljevidov, razglednic in starih gramofonskih plošč. Približno petina tega je dostopna tudi na Europeani.

Na katerem segmentu je pri digitalizaciji knjižnega gradiva sicer poudarek v Sloveniji?

Zadnja leta je poudarek na digitalizaciji časopisov. Za letos načrtujemo t.i. veliki trojček - Slovenec, Slovenski narod in Jutro. Gre za tri velike časopise, ki so izhajali od druge polovice 19. stoletja do II. svetovne vojne. Za digitalizacijo časopisov smo se odločili, ker je to najbolj ogrožena vrsta gradiva. Papir je slab in hitro propada, poleg tega so časopisi zelo iskano gradivo. Prebiranje časopisov na mikrofilmu uporabniku ni prijazno, originali pa so večinoma tako slabo ohranjeni, da jih več ne moremo dati v roke.

Google je za digitalizacijo knjižnega gradiva zagnal projekt Google Books. Kakšna je povezava med tem projektom in Europeano?

Google je v sklopu projekta Google Books leta 2005 začel digitalizirati gradivo nekaterih velikih ameriških in britanskih knjižnic, kar je povzročilo burne reakcije. Prelomnico je pomenil dogovor Googla z ameriškim združenjem avtorjev in založnikov (Authors Guild and the Association of American Publishers - AAP), sklenjen konec leta 2008, ki naj bi proti ustrezni odškodnini omogočil legalno objavo digitaliziranih avtorskih del le za področje Združenih držav Amerike. Hkrati pa je začel Google svojo ponudbo širiti v Evropo, najprej v Nemčijo, kjer je sklenil dogovor z Bavarsko državno knjižnico, nato v Italijo, letos maja v Avstrijo in poleti še na Nizozemsko.

Europeana se seveda gradi tudi z mislijo na to, kaj počne Google, vendar nihče od nas ne pozna pogodb, ki so jih evropske knjižnice sklenile z Googlom in ki določajo tudi dostopnost gradiva, ki ga digitalizira Google, na drugih spletnih portalih. Tako me je denimo presenetila novica iz Amsterdama, da bo gradivo, ki ga bo Google digitaliziral, dostopno na portalih nizozemskih knjižnic in Kraljeve knjižnice (Koninklijke Bibliotheek), pozneje - s poudarkom na pozneje - pa tudi na Europeani. Tukaj pa stvar postane zaskrbljujoča, saj je očitno, da Google postavlja pogoje glede dostopnosti kot povračilo za brezplačno digitalizacijo, s katerimi si pridobiva prednost, da bo postal globalni bazen znanja.

In kako se financira Europeana?

Vsak projekt ima svoj proračun, pri čemer polovico sredstev zagotovi Evropska komisija, drugo polovico morajo zagotoviti države partnerice. Denimo projekt Europeana Travel, pri katerem sodelujemo, je vreden 2,8 milijona evrov.

Katere so sicer največje ovire, ki spremljajo digitalizacijo knjig?

Ena največjih, ki se je Evropa zaveda, so avtorske pravice, saj je mogoče brez težav digitalizirati le knjige, ki so v javni domeni. Zato bi bilo potrebno prenoviti avtorsko-pravno zakonodajo in olajšati razreševanje avtorskih pravic, te so žive do 70 let po smrti avtorja, ter s tem omogočiti večjo spletno dostopnost.

Težava je tudi v tem, da če nek slovenski avtor dovoli za Slovenijo, da je njegovo delo vključeno v digitalno knjižnico, ta dostopnost ne velja tudi za druge evropske države. Evropske zakonodaje se med seboj nekoliko razlikujejo, kar ovira razčiščevanje na globalni ravni. Če želimo, da je gradivo dostopno na Europeani, morajo biti te stvari razčiščene za območje celotne Evropske unije, sicer nastanejo pravne zagate, ki jih je potrebno reševati od primera do primera. To je tudi razlog, da se izogibamo del, kjer so avtorske pravice še žive in raje digitaliziramo ter ponujamo gradiva, ki so v javni domeni. Večinoma gre za dela, objavljena pred letom 1900. To je letnica, kjer si "varen". Zato danes na področju dostopnosti do digitalizirane literature v Evropi tudi govorimo o "luknji 20. stoletja".

Še bolj problematična pa je digitalizacija del, pri katerih ni jasno, kdo je pravzaprav nosilec avtorskih pravic. Gre za t.i. osirotela dela.

Sicer pa pri digitalni knjižnici med seboj trčita dve pravici - avtorska pravica in pravica do prostega dostopa do znanja. Knjižnice so bile že od znamenite Aleksandrijske knjižnice kraj prostega dostopa do znanja, s prihodom "google generacije" pa stopamo v situacijo, ko uporabnik digitalne knjižnice ni v enakovrednem položaju kot nekdo, ki fizično obišče knjižnico.