Gora sama z vso svojo mogočno postavnostjo govori dovolj zgovorno zase, da ji ni treba nikakršnih nesmiselnih primerjanj. Zazrtim zgolj v strma ostenja in na prepadne grebene naša gora ne bo veliko pomenila, človeku z gorniško utripajočim srcem pa bo tudi srečanje s tem skromnim kraškim mogotcem pomenilo nekaj vznemirljivo pomembnega, kajti ko bo stal tam zgoraj, mu bo pogled segal po vsej slovenski zemlji, segal pa mu bo tudi na ves Gorski Kotar, k sosedu istega imena, Snježniku, in k Risnjaku ter celo tja daleč na gorato bosansko mejo, pogledoval bo globoko v Kvarnerski zaliv in se iz oči v oči spogledoval z istrsko Učko. Nad Tržaškim zalivom mu bodo zahodno obzorje zastirali Dolomiti, severna pa Karnijci in Julijci, ki jim v svetlem in jasnem vremenu čez pleča pogledujejo Visoke Ture z Velikim Klekom (Grossglocknerjem), za ponižno Slivnico in plečatim Krimom pa ga bodo pozdravljali Grintovci. Torej vsa Slovenija v enem samem, vseobsegajočem pogledu, ki zgolj potrjuje že davno spoznanje, da je tudi naša gora kot visok bel stožec na ogled z vsake, nekolike višje vzpetine na Slovenskem.
Snežnik (1797 m)
Pri njem, tem razprostranjenem mogočnežu na južni slovenski meji, je najtežje priporočiti najbolj primerno pot skozi njegova divja gozdna prostranstva tako, da bo pohodnik vse to vznemirljivo mojstrstvo narave tudi začutil, skupaj z morebitnim, človeku prirojenim strahom pred srečanjem z medvedom, kar pa seveda sodi k celovitemu doživetju Snežnika v vseh njegovih razsežnostih. Sicer pa pustimo medvedu spati in se brez strahu ter odločno spravimo na dolgo pot iz Leskove doline, kamor lahko pridemo peš ali pa se pripeljemo po cesti iz Kozarišča oziroma od gradu Snežnika v Loški dolini. V Leskovi dolini poiščemo oznake Notranjske poti in jim sledimo najprej pod vzhodnimi bregovi Kalvarije, potem pa skozi temne snežniške gozdove, sem ter tja tudi po gozdnih cestah, do lovske koče pod Gašperjevim hribom, od koder ni več daleč do Koče na Snežniku, ki stoji tik pod vrhom Snežnika.
Še dlje je do Koče na Snežniku z Mašuna, križišča gozdnih cest visoko v gozdovih nad Ilirsko Bistrico in Knežakom, ki se na zahodu že stikajo z Javorniki, južnimi stražarji Cerkniškega polja z njegovim znamenitim jezerom. Z Mašuna (gostišče in parkirišče) krenemo za oznakami Evropske poti (E6), ki seže prek Slovenije od italijanske do hrvaške meje. Pot na severu obide vrh Javorja, na jugu pa Vrh Pekla in se mimo gozdarske koče vzpne po robu kotanje Dno Pekla (imenovano tudi samo Pekel) najprej na Mali Snežnik in od tam do koče ter na vrh Snežnika.
Najbolj lagoden in tudi najbolj obiskan je pristop na Snežnik s Sviščakov, široke doline med severnim Udnikom in vzhodnim Lomom. Tukaj stoji zelo obiskana planinska postojanka, Dom na Sviščakih, saj sem pripelje avtomobilska cesta iz Ilirske Bistrice. Komu je vendarle do hoje, jo bo od tod ubral na Snežnik peš, tisti najbolj avtomobilsko razvajeni pa se bodo zapeljali do zadnjega parkirišča pod Malim Snežnikom in se od tam v slabi uri (če pa so hitri, v dobre pol ure) povzpeli na vrh. Vendar bodo poleg razgleda imeli od bogate Snežnikove ponudbe bolj malo. Sicer pa je te dni tod vse zasneženo in nam ne kaže drugega kot vzeti pot pod noge.
Pri razgledovanju vam bosta veliko pomagala zemljevid Gorski Kotar 1:100.000 (tudi Atlas Slovenije 1:50.000, kjer pa ni vrisanih markiranih poti) in vodnik Razširjena Slovenska planinska pot (PZS, 1993).
