22. januar 1990
Vsem je bilo jasno, da tretji dan dela 14. izrednega kongresa ZKJ ni zadnji kongresni dan, vendar jih je le malo menilo, da je to tudi zadnji dan obstoja partije jugoslovanskih komunistov: ko je Ciril Ribičič obvestil delegate, da slovenski komunisti zapuščajo kongres, Ivica Račan pa je temu obvestilu dodal, da hrvaški komunisti zavračajo sodelovanje v nadaljnjem delu kongresa, se je samo predsedujočemu druge in zadnje plenarne seje kongresa zazdelo, da se ni nič zgodilo. Z zaigrano hladnokrvnostjo začetnika je poskusil nadaljevati delo kongresa, dokler ga niso opozorili, da nastali položaj zahteva vsaj kratek odmor, ki pa je nato trajal precej dlje, kot so si mislili vsi, ki so prepričani, da ZKJ lahko obstaja tudi brez dveh republiških partij – slovenske in hrvaške.
Partija jugoslovanskih komunistov se je pred kongresom znašla v paradoksu, ki ga na kongresu ni razrešila: pobuda slovenskih komunistov o preobrazbi jugoslovanske partije v zvezo zvez ni naletela na podporo večine, imela pa je vso zgodovinsko in politično legitimnost, medtem ko je ZKJ kot enotna partija imela podporo večine, ne pa tudi zgodovinske perspektive.
Razkol, do katerega je prišlo v ZKJ, je naravna posledica delovanja partije, v kateri se legitimnost političnih idej potrjuje izključno z večino glasov. Tisti, ki predstavljajo to večino, pa se bodo zelo hitro soočili z dejstvom, da jih številčna premoč in idejna nemoč ne priporočata za izpolnjevanje zgodovinskih nalog v družbi, ki ji še vedno želijo vladati.(…)
Dnevnik, 24. januarja 1990
Igra je končana
Na prvi pogled se je zgodilo sila preprosto: Ciril Ribičič je stopil na govorniški oder in napovedal odhod slovenskih delegatov z izrednega kongresa ZK, ker so bili preglasovani, potem pa se je vse skupaj začelo odvijati z bliskovito naglico. Najprej je Ivica Račan zahteval prekinitev kongresa, potem je Slobodan Milošević poskušal narediti mali partijski puč, takoj zatem je bil odmor, sestanek delegatov iz BiH, Hrvaške itd... Toda za vsem so bili trije dnevi prerekanj, prepričevanj, podtikanj in skrajno nestrpnih razprav, prav tako pa seveda tudi napovedovanj novih političnih vizij in partijskih usmeritev.
Jugoslovanska partija se je znašla namreč na kongresu v popolni blokadi in bilo je le vprašanje časa, kdaj bodo vsa nakopičena nasprotja izbruhnila na dan z vso silovitostjo. Bili so pri tem seveda tudi takšni, ki so vse do pozno sinoči mirili, pozivali k »spravi« in predlagali najrazličnejše »vmesne rešitve«, vendar pa je bilo to dejansko le podaljševanje agonije in mrcvarjenje organizacije, ki je bila že nekaj zadnjih mesecev tako in tako na pol mrtva.
Od danes naprej tako ne samo, da ni več enotne jugoslovanske partije, ampak je precej drugačna tudi Jugoslavija. Rekli bi, da je boljša, saj je precej bliže civilno urejeni družbi, pravemu političnemu pluralizmu. Za marsikoga bo pomenila morda sicer pri tem tudi konec nekaterih starih idealov, vendar pa se od idealov tako ali tako ne da živeti, ampak je potrebna stroga realnost. V tej realnosti pa so nekatere stvari – z ZKS vred – naposled dobile svoje pravo politično mesto…
Delo, 24. januarja 1990
Neusodna usodnost kongresov je mimo
14. redni in 1. izredni ter hkrati predčasni kongres ZKJ se je (čeprav še neuradno) končal klavrno, kot je klavrna njegova izredno resna ter predčasna kombinatorika. Trdim, da se je končal, kajti ob morebitnem (in zelo verjetnem) nadaljevanju tega zbora jugoslovanskih komunistov bo kongres dobil še četrto oznako – oznako nove sprave po demokratično-pluralnem spametovanju ali pa po otročje trmastem pretepu. V vsakem primeru to ne bo več isti kongres, vsaj ne uradno.
Večina komentatorjev odhod slovenskih delegatov s tega kongresa ocenjuje kot razcep ali propad ZKJ. Ta razcep pa se je zaradi razvojno-idejnih razlik v bistvu začel že veliko prej. Dovolj jasno pa se je izrazil na konferenci ZKJ pred dvema letoma, ko je skupni dogovor o nuji demokratičnih sprememb v partiji, državni politiki in gospodarstvu še zaslepil dejansko stanje in agonijo enopartijske države podaljšal za takrat nedoločen čas. Takrat delegati iz Slovenije namreč še niso bili postavljeni ob zid radikalizma, tako kot so bili tokrat z mednarodnimi in tudi z domačimi (jugoslovanskimi in slovenskimi) razmerami. Demokratizacija in pluralizem sta bila večji del dekorativna pojma v nastopih govornikov, ne pa tudi politike, ki jo je poosebljal Kučan. Tedaj je malokdo verjel, da misli »krvavo zares«. Tudi opozicija.(…)
Dnevnik, 25. januarja 1990
