Slovanski centrum je bil številčno precej šibak in se je s pristopom dela hrvaških in čeških poslancev okrepil šele precej pozneje – leta 1908 je tako štel 58 poslancev. Zaradi vse večjega nezadovoljstva nad avstrijsko politiko so (jugo)slovanski poslanci januarja 1909 ustanovili Slovansko jednoto, ki je s 123 člani naposled postala najštevilčnejša poslanska skupina.
Slovanski centrum osnovan!
V Ljubljani, 31. januvarija. Današnja brzojavka nam naznanja, da se naši poslanci na Dunaju značajno drže svojega programa. Tavčarjev kveder na Dunaju nima tiste veljave, kakor v Ljubljani. Ta mož, ki v Ljubljani vse terorizira, pokuša sedaj sad svoje divje gonje. Uničiti hoče vse, kar ne gre ž njim. Sedaj pa naj mož vidi, da se njegovemu terorizmu ne bo vse uklonilo. Čestitamo svojim poslancem in jih prosimo, naj krepko zastopajo svoje volivce na podlagi programa, na katerem so izvoljeni.
Slovenec, 31. januarja 1901
Slovanski centrum
Za danes priobčujemo brez vsake pripomnje nastopno brzojavno vest, ki jo čitamo v Slovencu: »Dunaj, 31. jan. Katoliško-narodni poslanci kranjski so se danes provizorično konstituirali kot slovanski centrum in so provizorično vodstvo izročili dr. Šusteršiču. On ima nalogo z drugimi slovanskimi poslanci se pogajati o vstopu. Dozdaj so pristopili: dva katoliška Moravana dr. Stojan in dr. Hruban in od izvenkranjskih dr. Gregorčič, vitez Berks in Žičkar. Vsprejem liberalnih Slovencev je izključen. Dalmatinski Hrvati se bodo jutri posvetovali, kako se bodo ravnali v teh razmerah. Liberalni Slovenci beračijo sedaj pri drugih slovanskih poslancih, naj jim pomagajo priti v zvezo, a v očigled krepkim in stanovitnim izjavam katoliško-narodnih poslancev se zdi izključeno, da bi mogli biti sprejeti.«
Edinost, 1. februarja 1901
Domače in razne novice.
Slovenski državnozborski poslanci torej ne bodo več združeni na Dunaju. Napredni slovenski poslanci Tavčar, Ferjančič, Plantan in Gabršček, potem štajerska poslanca Robič in Ploj ter vsi hrvatski poslanci so bili zato, naj se napravi skupna zveza vseh slovenskih in hrvatskih poslancev. Kranjski klerikalci pa so se temu uprli. Šusteršič je izjavil, da z naprednimi poslanci ne sedi pri jedni mizi, in vsled tega sta nastala dva kluba. Velika večina jugoslovanskih poslancev je vstopila v hrvatsko-slovensko zvezo mej tem, ko je Šusteršič z svojimi klerikalnimi jogri ostal osamljen. Prihodnjič bomo o tem kaj več pisali.
Rodoljub, 7. februarja 1901
Slovenski poslanci na Dunaju
Ker se je državni zbor pričel, so na novo izvoljeni slovenski poslanci odpotovali na Dunaj. Ves slovenski svet je bil radoveden, kako bodo na Dunaju nastopili, s kom se bodo zvezali itd. Zlasti smo bili radovedni vsi, kakšno razmerje bo med slovenskimi katoliško-narodnimi in liberalnimi poslanci. In to po vsi pravici! Toliko boja je bilo treba doma, da so prodrli naši poslanci proti liberalnemu nasilstvu, in zdaj naj bi kar meni nič tebi nič na Dunaju sedli k eni mizi in vse naj bi bilo pozabljeno! Doma boj za najvažnejša načela, na Dunaji pa politika pod jenim klobukom! Ne, to ne sme biti! – tako so se oglasili volivci po deželi, tako je enoglasno sklenilo vodstvo katol. političnega društva v Ljubljani, tako so – hvala Bogu – se odločili poslanci sami in na Dunaju osnovali »slovanski centrum« (središče), t.j. zvezo poslancev, v katero imajo pristop vsi slovanski poslanci, ki niso nasprotniki krščanskih načel.(…)
Domoljub, 7. februarja 1901
Slovenski poslanci v državnem zboru.
Šele zdaj se je prav očitno pokazalo, kakšna nesreča se je zgodila pri volitvah s tem, da je bilo voljenih toliko klerikalcev v državni zbor.
Vsak pošten človek, kateremu je mar za blagor našega ljudstva, je pričakoval, da se bodejo na Dunaju združili vsi slovenski in hrvatski poslanci, naj že bode sicer klerikalci ali liberalci, in z združenimi močmi delali za korist in pravice ljudstva.
A kaj se je zgodilo. Slovenski liberalci so pač rekli: združimo se vsi, pustimo na strani, kar nas loči, in delajmo skupno za naše volilce, ki so pomoči tako potrebni. Toda klerikalci so rekli: Ne! Mi nečemo skupno delati z liberalci, mi s temi liberalci še k eni mizi ne sedemo, naj ima ljudstvo od tega še kakšno škodo. In klerikalci so res držali besedo in so se ločili od večine slovenskih in hrvatskih poslancev.
Za volilce je to velika škoda. Če bi bili vsi slovenski in hrvatski poslanci združeni, bi morala vlada zmerom računati z njimi. Njih beseda bi kaj izdala, ker bi imeli neko moč. Tako pa, ker so ločeni na dve skupini, se vlada ne bo dosti zmenila za nje.
Po krivdi dr. Šusteršiča in kranjskih klerikalcev so poslanci razcepljeni. Večina poslancev je združena v hrvatsko-slovenskem klubu. Tu so vsi Hrvatje iz dalmacije, katerih je 9, potom pa še poslanci Spinčič, Gabršček, Ploj, Robič, Ferjančič, Plantan in dr. Tavčar.
Vsi kmetski poslanci iz Kranjske, potem štajerski poslanci Žičkar in goriški poslanec Gregorčič pa so vstopili v Šusteršičev klub. Berks je iz tega kluba izstopil. Tem poslancem zbranim okrog Šusteršiča se lahko reče, da so izdajalci naroda, zakaj oni so krivi, da poslanci v drž. zboru ne bodo mogli nič koristnega doseči.
Izdajstvo teh klerikalnih Slovencev je toliko večje, ker so vstopili v zvezo, ki se ne bo potegovala za koristi našega ljudstva, ampak za koristi druzih dežel.(...)
Tako imamo Slovenci dvojno škodo. V narodnem oziru ne bomo Slovenci nič dosegli, ker so se klerikalci ločili od večine jugoslovanskih poslancev in tako oslabili njih moč, v gospodarskem oziru bomo pa tudi na škodi, ker se bodo slovenski klerikalci morali potezati za korist Rusov in Poljakov mesto, da bi se potezali za korist slovenskega ljudstva.
Slovenski kmet! Ali se ti zdaj sanja, kakšno neumnost si storil, ko si volil klerikalce Šusteršiča, Žitnika, Vencajza, Pogačnika, Povšeta, Žičkarja in Gregorčiča. Ti so te izdali in prodali in ti nakopali veliko škodo.
Rodoljub, 14. februarja 1901
