Multitalent. Ko znaš in zmoreš več kot povprečje, ko si doma na tem ali onem terenu. Prednosti, ki se pokažejo takrat, ko to najbolj potrebuješ. A je že tako, da ti multitalenti praviloma znajo vse, a nič od tega zares popolno. Pa čeprav so kompromisi včasih vseeno boljši in bolj uporabni kot le osredotočenost na eno stvar. Pri vozilih je tudi tako. Terenska vozila so lep primer, kako lahko z enim »talentom« obvladuješ več stvari. Še korak dlje pa gredo amfibijska vozila, tista, ki se dobro počutijo tako na trdi podlagi kot na vodi. Z določenimi omejitvami, seveda.
Amfibijska vozila imajo trup zasnovan tako, da ne prepušča vode, je gnano po navadi z vijakom ali na kakšen drug »vodni« način, ko pa pride na kopno, se obnaša kot običajno cestno ali terensko vozilo. S kolesi, gosenicami, celo na zračni blazini. Prvi koraki amfibijskih vozil so bili narejeni precej pred izumom motorja z notranjim izgorevanjem, to so bile nekakšne amfibijske kočije, prvo naj bi izdelal Neapeljčan Raimond di Sangro leta 1770; kočijo je opremil s plavajočim materialom, poganjalo pa se jo je preko pedal.
Vojna prinesla napredek
Prvo znano tako vozilo na lastni pogon je sicer nastalo leta 1805, izdelal ga je ameriški izumitelj Oliver Evans, ko je na delovni čoln namestil kolesa in ga opremil s parnim pogonom, poimenoval pa ga je orukter amphibolos. Še danes kroži vrsta polemik, ali se je vozilo res premikalo le z lastnim pogonom. Toda vse do dvajsetih let prejšnjega stoletja so se takšni in drugačni poskusi končali klavrno. Kajti do takrat so izumitelji enostavno skušali združiti čoln in avtomobil, kar pomeni, da so na čoln namestili kolesa, ali pa so okoli okvirja avtomobila namestili neke vrste karoserijo, ki je bolj spominjala na čoln kot na kaj drugega.
Prvo bolj razumno in natančno dokumentirano amfibijsko vozilo z bencinskim motorjem je nastalo leta 1905. Šlo je, kot pri prvem Benzovem avtomobilu, za trikolesnik, motor je poganjal ogromni zadnji kolesi, na katerih napere so pritrdili neke vrste krilca oziroma nekakšna vedra. Kot že mnogokrat prej in tudi kasneje pa je bila vojna tista, ki je pognala napredek z bolj odločnimi koraki. Vojske različnih držav so se pred drugo svetovno vojno začele zavedati, da bodo potrebovale univerzalno prevozno sredstvo. Dva najbolj pomembna plavajoča avtomobila so izdelali Nemci in Američani. Prvi so bili navdušeni nad konstrukcijo Erwina Komende, Porschejevega inženirja, ki je svoj »schwimmwagen«, malo terensko vozilo s štirikolesnim pogonom (le v prvi prestavi), zasnoval na tehniki takrat že široko uporabljenega terenskega »kübelwagna« na zasnovi VW hrošča, od leta 1942 pa je bil plavajoči terenec del redne opreme njihove vojske. Drugi je bil, niti ne presenetljivo, ameriški jeep willys, ki je v plavajoči različici nosil ime ford GPA. Ta ni imel tako uspešne konstrukcije, saj je bil pretežak in preokoren, tako v vodi kot na kopnem. Kar pa ni bila ovira za Avstralca Bena Carlina, da ne bi s posebej predelano različico tega vozila leta 1951 obplul sveta.
70 inženirjev razvijalo sedem let
Obe vojski sta nato na kolesa postavili še veliko drugih amfibijskih vozil, Američani na primer veliko uporabljani tovorni večji DUKW, v zgodovino pa je šel tank sherman DD (duplex-drive), ki so ga za izkrcanje v Normandiji opremili z dvižno platneno zaveso ob strani, a je bila to precej neposrečena iznajdba, saj je veliko tankov hitro končalo, skupaj s posadko, na dnu morja pred obalo Normandije.
A če je pri vojaških vozilih vseeno šlo, in še vedno gre, v prvi vrsti za uporabnost in sposobnost voziti po vodi in terenu, je pri civilnih vozilih zelo pomemben dejavnik tudi udobje in dejanska uporabnost. Tukaj pa podjetja in izumitelji še precej šepajo.
Prvi pravi veter v jadra so sicer ta vozila dobila v 60 letih prejšnjega stoletja, ko je podjetje Amphicar izdelalo svojo vizijo in jih prodalo kar 4000. Do danes je Amphicarjev model 770 ostal najbolje prodajani in največkrat izdelani amfibijski avtomobil. Sodobnejši je Gibbsov aquada, ki je nastal v začetku tega tisočletja, izdelali so jih okoli 50, dokler ni dobavitelj motorjev Rover zaprl vrat in so pri Gibbsu ostali brez 2,5-litrskih motorjev V6. Zato zdaj skušajo avtomobil prilagoditi zahtevnim ameriškim standardom, da bi proizvodnjo in prodajo preselili še na to celino. Prednosti aquade so predvsem v doseganju relativno visokih hitrosti na suhem (do 160 km/h) in na vodi (do 50 km/h). S takim vozilom, ki ga je 70 inženirjev razvijalo sedem let in stane 90.000 evrov, je lastnik Virgina Richard Branson leta 2004 postavil nov rekord pri prečkanju Rokavskega preliva, iz Doverja v Calais je priplul v eni uri, 40 minutah in šestih sekundah. »Nekaj valov, ki so jih povzročili trajekti, nas je med testno vožnjo z amfibijskim vozilom dobesedno preplavilo, sicer pa je vse potekalo nemoteno. Vozilo je prepričljivo tako na cesti kot v vodi, je veličastna zverina,« je po testni vožnji dejal Richard Branson.
Med novejšimi amfibijskimi avtomobili zdaj lahko najdemo med drugimi še hydro spyder za štiri potnike, ki ga poganja 500-konjski motor.