Nesreča nikoli ne počiva. Vse prehitro se zgodi, da nekje nekdo potrebuje pomoč. Takrat so na vrsti reševalci, gasilci, policisti, ki morajo na mesto dogodka odhiteti kar se da hitro. Pri tem pa naletijo na številne težave, ki včasih tudi onemogočijo ali vsaj preveč upočasnijo njihovo posredovanje. In to takrat, ko so v bitki za življenje lahko odločilne tudi sekunde.
Vozilo na nujni vožnji ni nekaj, kar vidimo v ameriških filmih, ko se skozi kader pripodi kakšno policijsko vozilo s spektakularno prižganimi modrimi lučmi in zavijajočo sireno. Tudi niso »obvezno ozadje« filmov, ki se dogajajo v velemestih, kjer so sirene nekaj običajnega. Ne, sirene in modre luči postajajo tudi pri nas žal prepogost del vsakdanjika. Del prometa, v katerem je vse tako nepredvidljivo, kot so nepredvidljivi vozniki. Nevzgojeni, zamišljeni, nepripravljeni. Vseeno, rezultat je enak – tisti, ki bi morali biti tam, kjer jih potrebujejo, najhitreje, se ubadajo s stvarmi, ob katerih se lahko človek prime za glavo.
Najprej vozijo, nato še gasijo
Reševalci so tisti, ki so verjetno največ na poti. Hitro in varno morajo priti do ponesrečencev, bolnikov, ljudi, potrebnih pomoči. Vodja reševalne postaje UKC Ljubljana Andrej Fink je povedal, da imajo pri njih od 11.000 do 12.000 nujnih voženj na leto, kar že samo po sebi pove veliko. »Največjo nevarnost pri tem predstavlja možnost udeležbe reševalnega vozila na nujni vožnji v prometni nesreči. Zaradi udeležbe reševalnega vozila na nujni vožnji v nesreči čutijo posledice: bolnik, ki z zamudo prejme nujno medicinsko pomoč ali celo utrpi dodatne poškodbe, v nesreči so poškodovani naši zaposleni, nastaneta materialna škoda ter izpad reševalnega vozila iz prometa zaradi popravila, kar vpliva na zmožnost naše ustanove za nemoteno zagotavljanje predbolnišnične nujne medicinske pomoči,« pravi Fink.
Gasilci so prav tako tisti, ki se jim mora muditi na mesto dogodka, nesreče, požara, ker tako rešujejo življenja in zmanjšujejo materialno škodo. Ti so po navadi na poti s precej večjimi in tudi težjimi vozili, katerih vrednost dosega vrtoglave vsote. A tudi oni morajo paziti, kaj se dogaja na cesti, njihovi vozniki morajo paziti nase, na vozilo, na druge člane posadke in seveda tudi na druge udeležence v prometu. Jože Lužnar Kranjc, namestnik poveljnika Gasilske brigade Ljubljana, ve povedati, da imajo na leto približno 2000 nujnih voženj, najbolj kritična pa sta torek in petek dopoldan oziroma po 19. uri. »Ko se odpravimo na posredovanje, po navadi vozimo v tako imenovanem vlaku, po dve, tri ali celo več vozil. Spredaj je hitrejše vozilo, ki nekako utira pot drugim, in tega bi se morali drugi vozniki zavedati. Ko se namreč umaknejo prvemu vozilu, to tako rekoč samodejno pomeni, da mu sledijo še druga. In to vozniki pogosto spregledajo ter mislijo, da je z enim vozilom vse opravljeno. Do nesreče zato lahko hitro pride,« pravi Lužnar Kranjc.
Da gasilec postane tudi voznik takega vozila, traja najmanj tri leta, dodaja Lužnar Kranjc, pokazati pa mora zvrhano mero nadarjenosti za volanom, opraviti vrsto šolanj in mora biti poklicni voznik. »Pri nas smo se odločili za Avtošolo Ježica. Mogoče se komu zdi nenavadno, a z njimi imamo daleč najboljše izkušnje, vemo, kako delujejo. Oni vedo, kaj mi potrebujemo, zato odlično sodelujemo. Vsak naš voznik mora skozi njihovo šolo,« še pove Lužnar Kranjc. V eni izmeni je okoli 10 voznikov, starih v povprečju več kot 34 let, ko pa se pripeljejo na mesto posredovanja, delajo kot vsi drugi gasilci. Zato je stres za te gasilce še toliko hujši, odgovornost na poti pa toliko večja. »Naši vozniki pričakujejo, da se jim bodo drugi vozniki umaknili, saj smo tam na poti z določenim razlogom. A opažamo, da ni vedno tako. Zakaj, bi težko rekel, morda gre za nepoznavanje, nepripravljenost, tudi brezobzirnost. Ko vidijo na cesti gasilsko vozilo z modro lučjo in sireno, so lahko prepričani, da gre zares. Vsak naj pri sebi preskusi in za eno minuto zadrži dih. Ta minuta se mu bo zelo vlekla. Če za to eno dolgo minuto zamudimo na mesto nesreče, lahko to pomeni, da bo ponesrečenec izgubil bitko za življenje,« opozarja Lužnar Kranjc.
Nekateri celo nočejo dati prednosti
Zakaj drugi vozniki torej reagirajo tako, kot reagirajo? Odgovorov je veliko, v zadnjem času se veliko govori o »reševalni poti« na avtocestah, kam se mora kdo umakniti, pa vendar se to ne dogaja vedno. Še več, nekateri želijo tudi po odstavnem pasu nekako prehiteti kolono, tako da zamašijo še to dovozno pot, ali, kar je še huje, skušajo za reševalnim ali gasilskim vozilom voziti v koloni. »Zakaj vozniki reagirajo, kot reagirajo, verjetno obstaja več razlogov. Nekateri nas prepozno opazijo, torej ne sledijo prometu, ne slišijo siren zaradi preglasne glasbe v vozilu, so na telefonu, niso zbrani, nekateri pa tudi enostavno ne znajo pravilno odreagirati. Najdejo se tudi taki, ki nočejo dati prednosti, a teh je na srečo zelo malo. Po naših izkušnjah slovenski vozniki v primerjavi s tujci slabše reagirajo, a se stanje z leti počasi izboljšuje. Najbolj nevarno je panično reagiranje, na primer sunkovito zaviranje. Voznik naj se umakne desno in upočasni vožnjo,« pravi Andrej Fink, ki meni tudi, da je za njih največja nadloga gneča v mestnem prometu ali na avtocestah. S križišči nimajo slabih izkušenj, česar pa ne bi mogli reči za gasilce. Ravno zaradi tako imenovane vožnje v vlaku, ko namreč preveč voznikov oceni, da je na poti le eno gasilsko vozilo.
Modra luč daje določena pooblastila
O pravicah in dolžnostih vozila na nujni vožnji veliko pove zakonodaja, tako vozniki reševalnih kot gasilskih vozil pa se zavedajo, da morajo voziti glede na razmere na cesti. Modra luč in sirena jim sicer dajeta določena pooblastila. Lahko torej presežejo najvišjo dovoljeno hitrost, a morajo, kot smo omenili, voziti na tak način in s tolikšno hitrostjo, da ves čas obvladujejo vozilo in ne ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa ali njihovega premoženja. Gasilci v Ljubljani so imeli zato, tudi po zaslugi varne vožnje, lani le dva primera, ko je prišlo do trčenja na nujni vožnji, na srečo je bila poškodovana le pločevina. »Lahko si predstavljate, da ni lahko hitro ustaviti 15 do 20 ton težko vozilo na nujni vožnji, ki je vredno nekaj 100.000 evrov. Pa vendar morajo biti naši vozniki pripravljeni na čisto vse,« še dodaja Kranjc.
Kdo pa omenjena vozila sploh lahko vozi? Zakon o pravilih cestnega prometa sicer v 102. členu predpisuje, da sme vozila s prednostjo in vozila za spremstvo voziti oseba, ki ni voznik začetnik, ima najmanj dve leti veljavno vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil tiste kategorije, v katero spada vozilo, ki ga vozi, v zadnjih treh letih ni bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, ki ima za posledico smrt ene ali več oseb, ali za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči in v evidenci nima več kot pet kazenskih točk v cestnem prometu. V 101. členu zakona o pravilih cestnega prometa je določena globa, če se naprave za dajanje svetlobnih znakov uporablja na vozilu, na katerem to ni dovoljeno. Globa za omenjeni prekršek znaša od 80 do 2000 evrov, odvisno od tega, ali gre za posameznika, odgovorno ali pravno osebo oziroma samostojnega podjetnika.