Če za koga, potem lahko za Japonce trdimo, da so tehnološko najnaprednejši – pomislimo, za koliko reči slišimo, da jih na Japonskem uporabljajo že leta, preden, če sploh, pridejo k nam. Tudi pri prometu je tako – pomislimo, koliko je že minilo od tega, ko smo brali o superhitrih japonskih vlakih in progah. Zato ni čudno, da smo pred dnevi začudeno pogledali ob naslovu članka v angleškem tisku, katerega naslov se je bral takole: »Prva japonska krožišča med vozniki povzročajo zmedo.«
Prva krožišča? Na Japonskem? Šele ko smo se prepričali, da članek ne spada v rubriko »obujamo spomine«, in ga pozorno prebrali, so dvomi izginili. Na Japonskem so prva krožišča, s katerimi so zamenjali 15 križišč v sedmih mestih, uvedli septembra letos! Vse do pred kratkim so bila torej nekaj, česar v praksi niso poznali. In odziv ljudi? Po besedah mnogih tak: »Semafor je boljši, krožišča povzročajo zmedo!«
Manj nesreč in poškodb
Pa naj bo dovolj o Japoncih, čeprav je zanimivo, da smo na kakšnem področju celo naprednejši od najnaprednejših. Zakaj naprednejši? Zaradi tega, ker so se krožišča v veliki večini primerov izkazala za bolj pretočen in varnejši način urejanja prometne infrastrukture v primerjavi z običajnimi križišči. Čeprav statistika tu in tam laže, bi jo v primeru raziskave ameriške univerze iz zvezne države Main, ki so jo opravili na podlagi 25 v krožišča spremenjenih križišč, težko tolmačili drugače, kot da pove dejstva – ta pa so, da se je na njih število prometnih nesreč s smrtnim izidom zmanjšalo za neverjetnih 90 odstotkov, 76 odstotkov je bilo manj nesreč s težkimi poškodbami, zamude v prometu so se zmanjšale do 75 odstotkov, prihranek v porabi goriva pa je lahko do 40 odstotkov. In da zaključimo s številkami: tudi v Sloveniji se je po podatkih Javne agencije za varnost prometa število prometnih nesreč v krožiščih, ki so jih preuredili iz običajnih križišč, zmanjšalo do 50 odstotkov, število poškodovanih pa za 75 odstotkov.
A pri nas smo prednosti krožišč dodobra šele spoznali. O tem priča tudi podatek, da se je njihovo število v zadnjih dobrih petih letih potrojilo. Seveda pa je treba dodati, da vsako preurejanje v krožišče ni upravičeno. Ob napačnem načrtovanju ali izvedbi namreč ne prispevajo k odpravljanju težav, a se v lokalnih okoljih kljub temu vse pogosteje pojavljajo zahteve po njihovi gradnji, saj si občani krožišča želijo tudi zato, ker pripomorejo k umiritvi hitrosti. In ko smo že pri lokalnih okoljih – ponekod so sredinske dele, tako imenovane otoke krožišč, izkoristili tudi za arhitektonsko popestritev kraja s postavitvijo skulptur, kozolcev, vodometov in podobnih reči, drugje pa lahko zasledimo cvetje ali grmičevje. A da ni vse zlato, kar se sveti, opozarja stroka, ki pravi, da je prednost krožišč prav v tem, da so dobro pregledna in zato varna; omenjene reči naj zato na sredino krožišč ne bi spadale, saj to prednost omejijo ali izničijo.
Semaforji so »fašistični«
Povsem drugače menijo pri britanski skupini Roundabout Appreciation Society, kar bi lahko prevedli kot »društvo, ki ceni krožišče«, pri nas pa bi se najbrž imenovalo Društvo ljubiteljev krožišč. Da, to dejansko obstaja, njegovi člani pa se udeležujejo številnih aktivnosti in imajo stalna debatna srečanja, katerih predmet razprav so – krožišča! »Krožišče je oaza na dolgočasnem asfaltnem morju. Na cestnih sistemih po vsem svetu ni lepšega, bolj dovršenega, kot je ravno veliko krožišče z otokom na sredini. Na njih lahko postavite, kar koli hočete – videl sem že veličastne kipe, fontane, ure, spomenike, letala, mline na veter, celo templje ali igrišče za kriket, v Canberri v Avstraliji pa na sredini krožišča stoji parlament! Kar koli želite, lahko postavite tja, in to jih naredi zares posebne. Nasprotno od 'fašističnih', robotiziranih semaforjev, ki nam povedo, kdaj moramo peljati, nam krožišča puščajo precej več svobode,« med drugim v svojem nagovoru na spletni strani pove predsednik omenjenega društva Kevin Beresford.
Da se je takšno društvo pojavilo prav v Veliki Britaniji, ni naključje – ravno tam so se namreč leta 1966 pojavila prva moderna krožišča z veljavnimi prometnimi predpisi. No, krožišča so poznali že prej, prve primere celo na začetku 20. stoletja, a so imeli z današnjimi le malo skupnega. Leta 1905 so v New Yorku po načrtih možakarja po imenu William Phelps Eno, ki je bil zaslužen za veliko število s prometno ureditvijo povezanih pogruntavščin v času, ko je bil cestni promet še v povojih, odprli prvo krožišče z imenom Columbus Circle, na evropskih tleh pa je čast prvega leta 1907 pripadla pariškemu – to je bilo veliko tudi za današnje standarde, vanj se je stekalo kar dvanajst cest. Tri leta pozneje so prvo krožišče odprli tudi v Veliki Britaniji, težava vseh pa je bila, ravno obratno kot velja za sodobna krožišča, ta, da so bila nevarna. Pravih pravil namreč ni bilo, načeloma je veljalo le, da imajo prednost vozila, ki v krožišče vstopajo, zato so to počela z visoko hitrostjo. Številne slabe izkušnje so privedle do tega, da so sredi 50. let v ZDA krožišča izginila, s čedalje gostejšim prometom pa so imeli z njimi veliko težav in so jih opuščali tudi drugod po svetu. Vse do že omenjenega leta 1966, ki pomeni novo oziroma »pravo« rojstvo krožišč, z jasno določenimi pravili, predvsem tem, da imajo prednost vozila, ki so že v njem. Danes je veliko vrst krožišč, od miniaturnih do ogromnih semaforiziranih, in zagotovo bodo, porodnim težavam navkljub, njihove prednosti spoznali tudi na Japonskem.