Pri nas so te reči urejene drugače. A le dokler se človek ne spravi k nakupu avtomobila. Tam pa so v marsičem še hujše, kot je z drugimi rečmi v zgoraj omenjenih državah. Da je danes barantanje pri nakupu štirikolesnika nekaj vsakdanjega, ni nič novega. Da se avtomobila po ceni iz uradnega cenika ne proda, je namreč jasno vsakomur, zato se debata med prodajalcem in kupcem praviloma že po nekaj vljudnostnih uvodnih frazah nagne k temu, za koliko bo prvi znižal ceno in kaj vse, od rezervnih pnevmatik do lepših in mehkejših preprog, bo kupcu ponudil. Zakaj je do tega prišlo, je stvar širše debate, bolj kot ne pa je jasno, da je prvi, ki je začel to prakso, sprožil plaz, ki ga ni bilo več mogoče ustaviti.
Ko smo kupci to sprejeli in, roko na srce, od tega tudi imeli določene koristi, pa smo že prišli do naslednje stopnje, ki se je počasi, a zanesljivo že zažrla pri skoraj vseh ponudnikih štirikolesnikov. Beseda teče o akcijskih cenah, posebnih cenah, popustih ali kakor koli jih že poimenujejo oziroma poimenujemo. Te so namreč kmalu izgubile svoj pomen in danes služijo le še za to, da kupca zmedejo. Pa ni nič narobe z občasnimi akcijami, ki poskrbijo za dodatno promocijo ali čiščenje zalog. Moti nas, da smo prišli do točke, ko kupec v roke tako rekoč ne more več dobiti normalnega cenika, da bi lahko primerjal cene avtomobilov in se nato odločil za nakup. Akcij namreč ni konec, na voljo so za nedoločen čas, prelivajo se druga v drugo in kmalu pridemo do tega, da je »redna« cena tam na ceniku samo še zaradi lepšega, da nas prepriča, kako zelo ceneje lahko pridemo do novega avtomobila. Ugotovimo, da je realna cena v bistvu akcijska in da posledično akcije ali popusta ali posebnih cen sploh ni – so samo besede, ki kupca premamijo in zavajajo.
Zatorej bi bilo najbolje in tudi najbolj pošteno, da se akcije enostavno ukinejo.
