Prometni znaki so na cesti zato, da nas na nekaj opozorijo. A če tega tisti, ki jim je to namenjeno, ne vidijo ali razumejo, ali pa jih, kar je še huje, zavestno ignorirajo, tam stojijo povsem nepotrebno. Teh primerov pa ni tako malo. Vse preveč voznikov se nekako zanaša na princip »saj bo šlo«. Lep primer je recimo dogajanje pred domačim pragom avtorja teh vrstic.
Gasilska veselica in zaprta cesta ter z znakom lepo označen obvoz, da je cesta zaprta. A vseeno se najde veliko voznikov, ki se mimo znaka za prepovedano vožnjo enostavno pripeljejo do tako rekoč stojnice sredi ceste, potem pa začudeno gledajo, kaj je zdaj to. In se človek vpraša, kaj za vraga tem voznikom, ki so se morali potruditi z vijuganjem mimo visokih pokončnih označb na krožišču in znakov, ki prepovedujejo vožnjo, tukaj še ni jasno.
Znak s kranjsko klobaso večina spregledala
A to so občasni znaki, huje je, da se veliko voznikov ne zaveda, da na njihovih običajnih poteh stojijo prometni znaki, ki so tam že dolgo, pa jih enostavno »ne vidijo«. Preskus izpred nekaj desetletij je pokazal, da je veliko voznikov enostavno »slepih«. Ob cesto so postavili znak s kranjsko klobaso na sredini, nekaj sto metrov naprej so policisti ustavljali voznike in jih spraševali, če so na zadnjih nekaj sto metrih ob cesti opazili kaj nenavadnega. In odgovori? Večina voznikov je le skomigovala z rameni, da ni bilo nič posebnega. Očitno je znak s kranjsko klobaso v Sloveniji zelo pogost in običajen.
A zato se morajo strokovnjaki, ki skrbijo za prometne znake, toliko bolj potruditi. Drago Bregar iz sekretariata za ceste na direktoratu za infrastrukturo pravi: »O postavitvi prometne signalizacije odloča upravljalec ceste, skladno s predpisi, ki urejajo ceste. Določbe zakona predpisujejo, da morajo biti javne in nekategorizirane ceste, ki se uporabljajo za javni cestni promet, opremljene s predpisano prometno signalizacijo in prometno opremo, ki udeležence cestnega prometa opozarja na nevarnost na cesti ali delu ceste, jim naznanja omejitve, prepovedi in obveznosti, jim daje potrebna obvestila za varen in neoviran promet ter jih vodi v prometu. S prometno signalizacijo in prometno opremo morajo biti označene tudi nevarnosti, zlasti tiste, ki nastanejo zaradi onesposobitve ceste ali okvare vozila, ter začasne obveznosti, omejitve ali prepovedi v prometu. Zakon določa tudi, da mora biti prometna signalizacija postavljena in označena skladno s predpisi, ki urejajo ceste, in tako, da je dobro vidna. Biti mora redno vzdrževana, ob vsakem poškodovanju ali odstranitvi pa zamenjana ali nadomeščena. O postavitvi, zamenjavi, dopolnitvi ali odstranitvi prometne signalizacije in prometne opreme odloča upravljalec ceste.« Ta določila veljajo tudi za talne označbe in svetlobne prometne znake in svetlobne označbe, saj za njih veljajo iste zahteve kot za vertikalno prometno signalizacijo.
Prometnih znakov je preveč
Borut Boc, področni podsekretar na Agenciji za varnost v prometu, pa dodaja: »Prometna signalizacija se postavlja v skladu z izdelano projektno dokumentacijo. Za lokalne ceste je to v pristojnosti občin, za državne pa Direkcije Republike Slovenije za ceste. Na agenciji sprejemamo predloge občanov za ureditev prometne signalizacije in jih z namenom odprave nepravilnosti in pomanjkljivosti posredujemo pristojnim organom. Splošno mnenje je, da je pri nas preveč prometnih znakov, neredke pa so tudi napačne, pomanjkljive, nefunkcionalne ali kako drugače neustrezne postavitve prometne signalizacije. Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah predpisuje vrsto, pomen, obliko, barvo, velikost in postavljanje prometne signalizacije in prometne opreme na javnih cestah, trenutno pa se pripravlja nov pravilnik.« Ta se bo osredotočal predvsem na pogoje za postavljanje prometnih znakov, zmanjšanje velikosti znakov, glede na dovoljeno največjo hitrost na posamezni cesti, združevanje vsebine več prometnih znakov v en znak ter opuščanje nepotrebnih tabel, racionalizacijo talnih označb, kjer naj bi z manjšo barvno površino zagotavljali isto sporočilo udeležencem, in še nekatera poglavja.
Voznik lahko med vožnjo zazna le omejeno število znakov
Prometna signalizacija seveda ni izum modernega časa, dodaja Drago Bregar, saj je obstajala že pred izumom avtomobila. Že v prazgodovini si je človek označeval poti z raznimi oznakami z namenom, da bi se bolje orientiral v prostoru, to pa je kasneje vodilo k definiranim znakom in smerokazom. »Ob nastanku mest je bilo treba uvesti razna pravila za promet in tako uvesti določene prometne znake. Trend urbanega razvoja narekuje tudi razvoj prometne signalizacije v smislu dopolnjevanja in tehničnega posodabljanja. Prva mednarodna konvencija o cestnem in avtomobilskem prometu je bila leta 1909 v Parizu. Tu so se določile prve oblike prometnih znakov. Znaki za nevarnost so dobili trikotno obliko, za odredbe okroglo in za obvestila kvadratno. Leta 1931 je 14 evropskih držav privzelo konvencijo za unifikacijo prometne signalizacije. Takrat je bilo 20 znakov, določile pa so se tudi njihove barve. Z ženevsko konvencijo leta 1949 je bil sprejet protokol o signalizaciji na cestah. Leta 1968 so evropske države podpisale dunajsko konvencijo o cestnem prometu, katere namen je bil standardizacija prometnih predpisov. Slovenija je dunajsko konvencijo o prometnih znakih notificirala šele leta 2010. Ne glede na notificirane konvencije pa medsebojne uskladitve ni vedno prav lahko doseči. Vedno obstajajo številni tehnični, ekonomski in politični razlogi, ki otežujejo medsebojno usklajevanje,« še pravi Bregar.
Za nekaj »mestnih« podatkov o prometnih znakih in problematiko, povezano z njimi, smo povprašali na Mestni občini Ljubljana, kjer so nam z oddelka za gospodarske dejavnosti in promet mestne uprave povedali, da po njihovih opažanjih v tujini poskušajo uveljavljati pravila pri udeležbi v prometu, zato imajo morda postavljene manj prometne signalizacije kot pri nas. Žal pa se to v razmerah, ki so značilne za naše družbeno okolje, ne obnese. »Na terenu po opravljenih kontrolah prometa opažamo vedno več odstranjenih prometnih znakov in prejemamo več tovrstnih ugovorov. Znaki so sicer le eden od elementov prometne opreme in so postavljeni glede na možnosti umeščanja v prostor. V mestu je na voljo malo prostora, tako da izvajalci postavitve prometne signalizacije včasih ne morejo slepo upoštevati pravilnika, zato so določene lokacije ali postavitve rezultat kompromisov,« še dodajajo na MOL.
Kaj torej narediti, da bodo znaki še bolj logični in razumljivi in da jih bodo vozniki težje spregledali? Število znakov, ki jih lahko zazna voznik med vožnjo, je omejeno. Raziskave kažejo, da je po mnenju voznikov skoraj 60 odstotkov vseh znakov postavljenih nepotrebno in so odveč, nezadovoljni so tudi s stanjem prometne signalizacije. Vozniki zaznavajo predvsem znake za nevarnost in za omejevanje hitrosti, veliko pripomb pa je tudi zaradi slabe kvalitete znakov, predvsem zaradi retrorefleksijskih lastnosti označb in znakov. »Cilj novega predpisa, ki je v pripravi, je tudi vzpostaviti bolj pregledno prometno signalizacijo. Zato je nujno zmanjšati ogromno število tovrstne signalizacije, začenši z odstranitvijo tiste, ki udeležencem v prometu ne daje potrebne informacije ali pa je s prepogostim podajanjem teh celo vsiljiva in obremenilna za voznike in okolje. Nevarnih in kritičnih znakov ni, takšna je lahko zgolj lokacija njihove nepravilne postavitve,« še pravi Drago Bregar z direktorata za infrastrukturo.