No, teh alic je več, nekatere so oblečene v modro, druge v škrlatno rdeče, tretje v kakšno drugo, voznikom tako priljubljeno barvo. A so tudi alice, ob katerih se boste nasmejali in zjokali istočasno. Ne verjamete? To so tiste na bencinskih črpalkah. Domujejo tam, kjer sodobni mobilneži najdemo svoj drugi dom. Sicer so ti obiski praviloma dragi, že samo misel ob prižganem opozorilu, da je v posodi za gorivo vašega avtomobila presneto malo goriva, vam lahko privabi solze v oči. Kako potem ne bi po eni strani z olajšanjem in po drugi z napol objokanimi očmi zavili na najbližjo bencinsko črpalko.
In če je bila nekoč bencinska črpalka le to, torej v prvi vrsti namenjena gorivu, je danes to tudi domovanje Alice, ki vam ponuja veliko več. In hvala bogu, da je tako. Sodobna postajališča za sodobne romarje namreč ponujajo že vse. Za malce višjo ceno, a zato s toliko bolj bogato ponudbo. Koliko povprečen Slovenec pusti denarja na takih točkah izobilja, bi morali vprašati koga drugega, dejstvo pa je, da je vse to vsaj na voljo, v naše veliko veselje. Da so zadeve urejene, alice prijazne. In da v tej državi verjetno ni vse le slabo.
Ob serijski »industrializaciji odnosov« se je malce izgubil duh pravega črpalkarja, a če ste malce vztrajni in če znate vsaj malo prisluhniti, boste tudi na teh črpalkah naleteli na stanete. Da, to so tisti možje, ki svoje delo opravljajo z dušo. Sicer danes le še za blagajno, nekoč pa tudi s kakšnim orodjem v roki in z umetelnim plesom z ročko ob dolivanju goriva. O da, staneti so bili pravi kerlci. Stane je bil namreč črpalkar, ki je avtorju teh vrstic ostal v spominu, ko je kot otrok z očetom zavil na bližnjo črpalko in izvedel vse in še veliko več. Gorivo je bilo le glavna postranska zadeva; Stane je vedel vse in se spoznal na tako rekoč vsako podrobnost. In bil je strog gospod. Z njim ni bilo heca. Ko sem nekoč, v malce starejših letih, s prijateljem in njegovim pony expresom tako rekoč priletel na to isto črpalko po mešanico za najin leteči stroj, sva imela s seboj kantico za še nekaj dodatnih litrov, da ne bo treba vsakič znova k Stanetu na obisk. In Stane je strogo, a takoj ugotovil: »Mulca, tale kantica je dobra za borovnice, za mešanico pa vsekakor ne.« In ne glede na to, kako neumna sva se naredila, nisva dobila niti kapljice goriva v tisto kantico. Pika. A Stane ne bi bil Stane, če ne bi dodal, da naj se naslednji dan oglasiva še enkrat. In sva prišla, čakala naju je čisto prava kovinska kantica. Kdo ve, od kod jo je Stane izbrskal, a bila je za naju. In za najin leteči stroj. Ni kaj, Stane je že vedel, kako se rečem streže.