Dejstvo je tudi, da lahko pogoje »nuje« hitro zadovoljimo – če izberemo vozilo, ki nas varno in zanesljivo pripelje od točke A do točke B. Vse drugo je po mnenju stroke luksuz, od katerega živi avtomobilska industrija in zadovoljuje vrsto skritih psiholoških potreb posameznika. A te potrebe se od človeka do človeka seveda precej razlikujejo in, z redkimi izjemami, ponavadi rastejo premo sorazmerno z debelino denarnice, zato je za nekoga lahko velik luksuz nekaj, kar pri drugem komajda izpolnjuje pogoje nuje.
A če vse skupaj spet postavimo na neko splošno raven, ki ustreza večini Slovencev in se skoncentriramo, na primer, na vedno bolj priljubljene športnoterenske avtomobile, bi za nekoga, ki »nujno« potrebuje tak avto, osnovno izbiro zagotovo predstavljala dacia duster, najugodnejši športni terenec in v marsikaterem pogledu avto, ki ponuja tisto, kar mora, kaj več pa ne. No, v testni različici z opremo laureate bi se nekaterim stvarem še zlahka odpovedali, a tudi pojmovanje osnovnega se pri avtomobilih z leti precej dviguje. Na drugo stran, se pravi tisto, ki za veliko večino na področju športnih terencev predstavlja nedosegljiv luksuz, bi lahko postavili več primerkov, kot nalašč pa smo v času našega druženja z dusterjem na test dobili legendarnega jeepa grand cherokee. In ideja za primerjavo nujnega in luksuznega se je ponudila kar sama od sebe.
Seveda nam je bilo nemudoma jasno, da klasična primerjava v smislu, kateri ima več prostora, je udobnejši, odzivnejši, se pelje bolje, hitreje in kar je še podobnega, ni na mestu. Grand cherokee je namreč dobrega pol metra daljši (4,83:4,32 metra), ima prostornejši prtljažnik (782:443 litrov), dvakrat večji (3:1,5 litra) in več kot dvakrat močnejši turbodizelski motor (250:109 konjev oziroma 184:80 kilovatov) z več kot dvakrat toliko navora (570:240 Nm) kot duster. Tovrstna primerjava bi bila tako podobna, kot bi želeli primerjati sprinterja finalista olimpijskih iger na 100 metrov s povprečnim sprinterjem na šolskem tekmovanju, o čemer pričata tudi podatka avtomobilov o pospešku do hitrosti 100 kilometrov na uro (8,2:12,9 sekunde) in končni hitrosti, ki ju dosežeta (202:168 km/h). Pa vendar – tako kot oba sprinterja tečeta, se oba avtomobila tudi vozita. Resda neprimerno drugače, a vseeno ne toliko, kot se na primer razlikujeta sprinter in maratonec. Še vedno gre namreč, vsaj po zasnovi, za avtomobila, ki sta iz istega bazena, ki spadata, vsaj v širšem smislu, v isti razred. Za avtomobila, ki imata vse atribute, da se z njima odpravite na terensko vožnjo. Pri čemer se seveda spet precej razlikujeta – medtem ko pri dusterju na primer lahko izbirate med dvokolesnim in štirikolesnim pogonom, lahko pri grand cherokeeju tudi med nastavitvami za različno konfiguarcijo terena (sneg, pesek, blato, skale ali avtomatska prilagoditev). Medtem ko je duster na običajnih cestah in predvsem v mestu precej robat, glasen, je grand cherokee izjemno civiliziran, tih in udoben kot limuzine najvišjega razreda. Medtem ko je pri dusterju plastika trda in je mestoma opaziti kako večjo špranjo, so pri grand cherokeeju uporabljeni najbolj kakovostni materiali... A vse to so pričakovane razlike. Vsemu temu navkljub nas je duster pozitivno presenetil z izjemno enostavnim upravljanjem, udobnimi sedeži in povsem zadovoljivo količino prostora, grand cherokee pa skorajda z vsem. Tudi s porabo, ki je bila, jasno, precej višja kot pri dusterju (9,5:7,3 litra dizelskega goriva na 100 kilometrov), a za tako gmoto še vseeno zadovoljiva.
Ni pa nas navdušil s ceno. 71.070 evrov za sicer izjemen avtomobil z zelo bogato opremo je namreč več kot štirikrat več kot 17.500 evrov za dobro opremljenega dusterja. O upravičenosti tega pa več v sklepu.
Več fotografij na www.dnevnik.si
