Avtoceste veljajo za varne ceste. So široke, večpasovne, pregledne in, kar je glavno, promet na njih je enosmeren. Ravno pri slednjem pa se pojavi problem, ko se kdo znajde na napačni strani, se pravi, da vozi v nasprotno smer. Število teh »padalcev«, katerih manevri se končajo tudi tragično (lani je zaradi tega umrla ena oseba, letos pa že tri), v zadnjih letih niha, kljub ukrepom in ozaveščanju pa ne pada. Po podatkih Darsa je v zadnjih štirih polnih letih število voženj v napačno smer, ki so jih zabeležili njihovi sistemi na avtocestah (kamere in videodetekcija), znašalo po vrsti 59 (leta 2010), 77 (2011), 75 (2012) in lani 54, letos pa že do oktobra 50. Pri čemer je treba upoštevati, da z omenjenimi sistemi ni pokrito celotno omrežje, zato ta statistika ni najbolj verodostojna in je verjetno bolj merodajna tista, ki pravi, da je bilo klicev na policijski operativno-komunikacijski center zaradi vožnje v nasprotno smer na avtocestah ali hitrih cestah (skupaj z Darsovimi) lani kar 188, leta 2012 pa 170.
Vprašanje, kako je mogoče, da se takšna skorajda neverjetna »napaka« primeri tolikokrat, seveda zahteva večplasten odgovor, po besedah prof. dr. Marka Poliča z oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani pa bi razloge lahko razvrstili v več skupin. To so vremenske razmere na cesti (megla, dež, sneg, tema oziroma vse, kar prispeva k slabi vidljivosti), neustrezne, nejasne cestne oznake, socialni vplivi (določene skupine so bolj nagnjene k skrajnim vedenjem, morebitno prehitevanje pri vstopu na avtocesto) in notranji osebnostni dejavniki (nagnjenje k tveganju, depresivnost in samomorilnost, utrujenost, časovni ritmi, pijanost, duševne motnje, nepozornost, zasedenost z drugo nalogo, kot je na primer telefoniranje, osebne skrbi in stres). »Seveda pa so vzrok tudi interakcije med vsemi temi dejavniki, na primer utrujenost, slaba vidljivost in neustrezne oznake ali telefoniranje ob vstopu na avtocesto in spregled oznak. Vzroki so skratka kompleksni in navadno ne vpliva en sam,« pravi Polič.
Ničelna toleranca do kršiteljev
Pri večini naštetih razlogov gre za takšne, ki se jih voznik niti ne zaveda, spregleda vsa opozorila in se znajde na napačni strani avtoceste. Precej huje pa je, ko se voznik svojih dejanj zaveda in se za napačno stran vožnje odloči iz takšnih ali drugačnih normalnemu človeku nerazumljivih razlogov – objestnosti, stave, poskusa samomora... »Žal je v prometu in še kje drugje preveč asocialne objestnosti in neodgovornosti. Posamezniki se skušajo dokazovati na neustrezen način, ker se pač drugače ne znajo, socialni sistemi ne delujejo in nesocialno vedenje na cesti je tudi odraz širših družbenih motenj, ko spoštovanje in obzir do drugih izgubljata pomen. Pokvarjena družba ima tudi pokvarjene voznike. Eni se 'igrajo' z bankami in tovarnami, drugi pa na cesti,« razloži Marko Polič, ki kot posebno zgodbo izpostavi poskuse samomorov. Pravi, da jih je žal pri nas na splošno preveč in temu vprašanju posvečamo premalo pozornosti, konkretno pa je samomor z vožnjo v napačno smer nič drugega kot – terorizem: »Po posledicah je to nedvomno, saj ogroža veliko nedolžnih, tudi otrok. A zavest možnega samomorilca je verjetno zožena na njegove težave in namene ter na to, kaj lahko povzroči drugim, niti ne pomisli.«
Kot del rešitve, da bi se takšni »izleti« izkoreninili ali bi jih bilo vsaj manj, Polič v prvi vrsti poudarja, da je pomembno v družbi doseči zavračanje prometno nevarnih vedenj kot skrajno zavrženih in doseči ničelno toleranco do teh kršitev. »Žal pa pri nas bolj sočustvujemo s storilci kot z njihovimi žrtvami. Nekatere kršitve so – tudi v medijih – predstavljene bolj kot šport in tudi novinarji podpirajo 'dinamično' vožnjo, kar koli že to je,« je kritičen Marko Polič, ki ponudi tudi infrastrukturno rešitev, saj pravi, da bi bil najboljši ukrep odvzeti odločanje o smeri vožnje iz voznikovih rok in fizično preprečiti vožnjo v napačno smer: »Ugovori, da je ukrep predrag ali da lahko tudi povzroči trk vozila, ki so se mu preluknjale gume, ne zdržijo. Ne upoštevajo možnih izgub človeških življenj in dejstva, da je trk med v nasprotno smer vozečimi vozili nedvomno hujši in verjetnejši kot kar koli, kar se lahko pripeti posameznemu vozilu s preluknjanimi pnevmatikami.«
Ovire niso vsemogočne
Omenjene fizične ovire bi zagotovo podprla in jih pozdravila tudi javnost. Govor je predvsem o tako imenovanih grabljah, ki bi vozniku, ki bi zapeljal v napačno smer, že na priključku pred avtocesto predrle pnevmatike in onemogočile nadaljnjo vožnjo; takšne primere poznamo tudi iz tujine. Splošen občutek je, da so se pri Darsu takšnega ukrepa doslej otepali, a se to utegne spremeniti. »Glede predloga za 'grablje' je tako, da trenutno teče postopek javnega naročila za izdelavo projektne dokumentacije za priključek Arja vas. Ali bomo projekt res izvedli, pa v tem trenutku še ne vemo,« nam je pojasnila Nataša Kovše iz službe za tehnično pripravo dela pri Darsu. A čeprav bi bile omenjene ovire po eni strani zagotovo všečen in v mnogih primerih koristen ukrep, ki bi naletel na veliko odobravanje, vendarle obstaja nekaj tehtnih argumentov, ki njihovo smiselnost postavljajo pod vprašaj. Četudi zanemarimo finančni vidik, ki tako ali tako pri prometni varnosti ne bi smel igrati vloge, so tu še težave, povezane z zimskimi razmerami (sistem bi lahko zamrznil, ob tem bi mu škodovala sneg in sol), in težave z interventnimi vozili na nujni vožnji (ta v izrednih razmerah zapeljejo po nasprotni strani avtoceste), predvsem pa grablje ne bi ustavile večine omenjenih samomorilcev in objestnežev. Ti bi, četudi bi bil prav vsak priključek opremljen s fizičnimi ovirami, še vedno lahko smer vožnje spremenili na avtocesti sami – obrnili in vozili v napačno smer. Navsezadnje je takšnih primerov veliko že zdaj.
A četudi omenjenih ovir (še) ni, je dejstvo, da na Darsu problematiki vožnje v napačno smer namenjajo veliko pozornosti: pri vseh novogradnjah so priključki tako že urejeni s krožnimi križišči, priključki pa so ločeni med seboj tako, da do nenamerne vožnje v nasprotno smer zelo težko pride. Tudi signalizacija in oprema na priključkih ter počivališčih sta bogati – na vseh tako najdemo opozorilne table »roka« (velike fluorescentne table, ki z razprto dlanjo in besedo stop opozarjajo na nepravilno smer vožnje) in dodatne znake prepovedan promet v eno smer... »Ob tem se problematike lotevamo s številnimi elementi v okviru sistemov za nadzor in vodenje prometa na avtocestah, kot so videodetekcijski sistemi, seveda pa preučujemo še dodatne metode, ki jih v svetu poznajo in uporabljajo,« še dodaja Nataša Kovše.
Kazni je malo
Ker vožnja v napačno smer na avtocesti predstavlja enega najhujših prometnih prekrškov, je jasno, da je globa za takšno dejanje najmanj 1200 evrov in izrek 18 kazenskih točk, kar pomeni prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. »Poleg tega se preverjajo tudi razlogi za sum kakega drugega kaznivega dejanja,« pravi vodja sektorja prometne policije Ivan Kapun in dodaja, da policija ob prejemu obvestila o takšni vožnji takoj obvesti patrulje na terenu, ki naredijo vse potrebno, da izsledijo kršitelja. »Zaradi zagotavljanja varnosti nevarnega voznika poskušajo čim prej ustaviti in vozilo odstraniti na odstavni pas oziroma drug primeren prostor, kršitelja pa ob tem sankcionirajo in poskrbijo za varen odvoz vozila. Če ga ne izsledijo takoj, pa zbirajo dejstva o okoliščinah prekrška, potrebna za izvedbo prekrškovnega postopka. Za razjasnitev okoliščin pogledajo tudi posnetke cestnih kamer,« je še dodal Kapun. A je tu treba dodati, da jih primerno kazen dočaka malo. V letošnjem letu je policija za tovrsten prekršek do konca septembra namreč podala le 12 predlogov pristojnemu sodišču, lani v enakem obdobju pa osem. In ko to primerjamo z zgornjimi podatki o številu zaznanih kršitev...
