Ideja je bila na prvi pogled dokaj enostavna, izvedba vse prej kot to – nič čudnega, da je trajalo kar 25 let, preden se je vladar Rusije Aleksander III. v letu 1886 odločil za gradnjo transsibirske železnice. Z namenom povezati evropski del Rusije s pokrajinami ruskega Daljnega vzhoda. Ali natančneje – od Moskve do Vladivostoka. Njena dolžina je kar 9289 kilometrov, posebnost za potnike, ki se odločijo prepotovati traso v celoti – cena vozovnice prvega razreda stane med 500 in 650 evrov –, pa je tudi, da prečkajo osem časovnih pasov.
Najdaljša železniška proga na svetu je nastala kot odgovor na vprašanje, kako premagati ekonomske težave, povezane z velikostjo države Rusije. Železniško mrežo so si močno želele tudi mnoge tuje družbe z namenom širjenja posla, toda ruski car se je bal njihovega vpliva v Sibiriji in na Daljnem vzhodu. Kljub temu so tri ekspedicije raziskovalcev zadolžili, da začrtajo predvideno traso, pri izgradnji so sodelovali tudi ruski vojaki in zaporniki, ves porabljeni material pa je bil ruski. Gradnjo so hkrati začeli z dveh koncev, Čeljabinska in Vladivostoka, velik izziv pa so bile zahtevne vremenske razmere in pokrajina. Ruska tajga, številne reke, ki tečejo po Sibiriji, in jezera so sivili lase razvojnikom, zgodba zase pa je bila bajkalska regija, kjer so morali zvrtati vrsto tunelov skozi mogočne hribe in postaviti številne mostove nad kanjoni. Kljub vsem zaprekam je gradnja potekala hitro in so jo končali v 12 letih. Stroški pa so bili ogromni. »Če boste na zemljo gledali z višine, na kateri leti ptica, boste videli ogromen križ, ki ga tvorita transsibirska železnica in reka Volga, ki jo prečka. Velika Rusija si ga lasti!« so dejali ponosni ruski graditelji.
Takoj po odprtju je rusko gospodarstvo zadihalo s polnimi pljuči in spodbudilo blagovno menjavo, toda kmalu se je pokazalo, da je hitrost vlaka po enotirni železnici premajhna, zato so zgradili še drugi tir in lesene mostove zamenjali z jeklenimi. Med prvo svetovno vojno so tire zanemarili, še slabše se je infrastrukturi godilo med državljansko vojno, ko so uničili veliko vlakov in vagonov ter požgali in razstrelili mostove, a je po koncu morije obnova hitro stekla in od marca 1925 je transsibirska železnica znova opravljala svoje poslanstvo, ki ga neprekinjeno opravlja vse do danes, ko letno do Evrope potuje 200.000 vagonov, transport med Rusijo in Kitajsko pa znaša 54 milijonov ton. V povprečju traja prevoz blaga od ruskih pristanišč v Pacifiku do zahodne meje le 12 dni, pri čemer vlak dnevno prevozi 900 kilometrov, z največjo hitrostjo 80 kilometrov na uro. Cilj do leta 2015 je hitrost zvišati na 100 kilometrov na uro, kar bi pomenilo 1500 prevoženih kilometrov na dan. Stroški nadgradnje infrastrukture so malenkostni – osem milijard evrov.
S transsibirsko železnico vsako leto na pot odrinejo tudi nekateri Slovenci, željni avanture. Med njimi je bil Vid iz Ljubljane, ki nam je zaupal svojo izkušnjo. »Seveda se človek vpraša, v čem je smisel tako napornega potovanja z vlakom, saj ne gre za dopust, v katerem bi užival. Toda spoznaš zanimive ljudi na vlaku in tudi kraje, na moji poti so bili na primer Moskva, Ulan Bator in Peking. Dobiš občutek za neverjetne razdalje, zato izkušnji ni para. Na vlaku je brezčasno, ker 24 ur na dan šiba, spiš malo podnevi, malo ponoči, le v tretjem razredu lahko kadiš, pa še to samo na prehodu iz vagona, kar je edini luksuz. Gre za svojevrstno trpljenje, ko prideš z vlaka, misliš samo na tuš in udobno posteljo,« začenja pripoved o zanimivi poti, ko lahko prenatrpan vagon za osem dni postane dom. »V eni turi smo bili na vlaku več kot 4500 kilometrov, vmes smo se na tri do štiri ure ustavljali za največ 15 minut. Babice na peronih so nam kaj dobrega spekle, sicer pa smo jedli predvsem hrano iz konzerv. S prijateljem sva potovala v tretjem razredu, kar prevedeno pomeni vagon, v katerem se stiska okoli 50 ljudi, ki imajo na razpolago dve stranišči. Bila je norišnica. Mnogi sicer pravijo, da se na vlaku dogaja marsikaj in predvsem veliko pije, toda pijanih nisem videl, konec koncev si ne znam predstavljati, da bi bilo v tisti množici komu še slabo.« Večjega luksuza so seveda deležni potniki v prvem razredu, kjer so na voljo tudi zaprti kupeji z dvema posteljama, v drugem razredu so kupeji s po štirimi posteljami. »V tretjem razredu so potrebni dobri živci, ker na stranišču ni pitne vode, lahko si jo le prekuhaš, umivaš se praktično ne. Sem pa ugotovil, da so ruski vlaki precej starejši in bolj uničeni kot mongolski. Vmes sva na meji z Mongolijo prestopila z ruskega na mongolski vlak, razlika je očitna, urejen je do podrobnosti. Ruski vlak je, tako pravijo, že 40 let isti. In seveda, tudi po vrnitvi domov v spominu ostajajo preštevilna lepa ruska dekleta.«
