Red mora biti, pa čeprav slab. No, včasih je slab, včasih boljši, včasih se ga držimo, včasih spet ne. A brez zapovedi današnja družba vseeno ne more delovati, posebej ne na tako natrpanem delu, kot so ceste. Mestni promet, gneča, vsi mogoči udeleženci v prometu – brez prometnih znakov bi vse obstalo. Vožnja je danes povezana z nevarnostmi in tveganjem, brez znakov bi bila nemogoča. A zanimivo je, da se je zgodovina prometnih znakov, kakor jih razumemo danes, začela sorazmerno pozno.
Prometni znaki so praviloma nameščeni ob cesti ali nad njo, v sodobnejših časih jih tudi narišejo na vozno površino, z njimi pa voznike opozarjajo in jih usmerjajo, kako naj ravnajo v določeni situaciji ali trenutku. Prvi prometni znaki so bili enostavni leseni ali kamniti miljniki, kasneje so jih spremenili v smerokaze, ob katere so potem sčasoma začeli dodajati še druga opozorila. Starorimski miljniki zato veljajo za neke vrste prve prometne znake, ki so popotnike opozarjali in obveščali o razdalji do določenega mesta, največkrat so jih postavljali ob pomembnejših prometnicah, s katerimi so napredni Rimljani prepredli svoj imperij, na njih pa so navajali razdaljo do Rima. V srednjem veku so začeli uporabljati smerokaze, ki so jih nameščali na pomembnejša križišča, na njih so prav tako navajali razdaljo do mest ali drugih središč. Leta 1686 so na primer v Lizboni po kraljevem ukazu postavili znak, ki je voznikom kočij narekoval, kdo se mora na križišču ustaviti in kdo ima prednost.
A prav veliko ljudi v srednjem veku ni znalo brati, zato so sčasoma ugotovili, da bodo udeleženci v prometu morda bolje kot besede razumeli simbole ali slike. In ker je v tridesetih letih prejšnjega stoletja motoriziran promet skokovito naraščal, so mnoge države prešle na simbolne prometne znake, kakršne, seveda v spremenjenih oblikah, poznamo še danes. S tem so premagali tudi jezikovne pregrade, saj so znaki postajali vedno bolj enotni in logični za vse, ne glede na to, od kod je prihajal voznik. Prve takšne znake so razvili v Evropi, sčasoma pa so jih povzeli po vsem svetu.
Prvi sodobni prometni znaki pa so vseeno nastali tudi že pred tem, in sicer zaradi pojava koles. Kolesarji so namreč postajali vedno bolj pomembni udeleženci v prometu, bili so hitri in skoraj neslišni, v poznih 70. letih devetnajstega stoletja so premagovali za tiste čase zelo spodobne razdalje, večinoma pa so vozili po njim neznanih poteh. Zato so sami začeli nameščati znake, ki so jih opozarjali na nevarnosti (na primer na strme vzpone ali spuste) ali jih obveščali o razdaljah. Razvoj avtomobilizma je hitro pokazal, da svet potrebuje znake, ki jih je možno hitro prebrati in razumeti, zato so prvi sodobni enotni sistem znakov uvedli v Italiji leta 1895. Prvo pravo osnovo za enotne znake pa so sprejeli leta 1908 v Rimu, leto kasneje je k temu dogovoru pristopilo devet držav. Prvi enotni znaki so bili štirje: grbina na cesti, ovinek, križišče in nivojski prehod preko železniške proge. Šele leta 1949 pa so dejansko sprejeli pravi evropski sistem označevanja prometnih znakov, pri čemer sta Velika Britanija in ZDA dolgo vztrajali pri svojih znakih. Britanci so evropski sistem prevzeli šele leta 1964, v ZDA pa je trajalo še malce dlje, pri čemer izstopajo predvsem po tem, da še danes radi kombinirajo prometne znake z besedilnimi opozorili. Izjem je danes v svetu veliko, saj so znaki precej odvisni od tradicije posamezne države, geopolitičnih razmer in tudi kljubovanja. A osnovni prometni znaki so tisti, ki naj bi bili danes enaki tako rekoč po vsem svetu. »Ob nastanku mest je bilo treba uvesti razna pravila za promet in tako uvesti določene prometne znake. Smernice urbanega razvoja so narekovale tudi razvoj prometne signalizacije v smislu dopolnjevanja in tehničnega posodabljanja. Prva mednarodna konvencija o cestnem in avtomobilskem prometu je bila leta 1909 v Parizu. Tam so določili prve oblike prometnih znakov. Znaki za nevarnost so dobili trikotno obliko, za odredbe okroglo in za obvestila kvadratno,« je med drugim povedal Drago Bregar s sekretariata za ceste na direktoratu za infrastrukturo.
Število prometnih znakov, ki jih sicer lahko zazna voznik med vožnjo, je omejeno. Raziskave kažejo, da je po mnenju voznikov skoraj 60 odstotkov vseh znakov postavljenih nepotrebno in so odveč, nezadovoljni so tudi s stanjem prometne signalizacije. Vozniki zaznavajo predvsem znake za nevarnost in omejevanje hitrosti, veliko pripomb pa je tudi zaradi slabe kakovosti predvsem retrorefleksijskih lastnosti označb in znakov. Kraja ali poškodovanje prometnih znakov je danes svojevrsten fenomen, naj gre za objestnost, izogibanje kaznim (v primeru nesreče lahko krivec odstrani znak in se izgovarja, da ga ni bilo) in podobno, precej znakov pa izgine tudi zaradi raznih praznovanj okroglih obletnic, rojstnih dni ali pa zaradi krajevnih posebnosti. Kraj v Avstriji z imenom Fucking, ki leži 30 kilometrov severno od Salzburga, je logična tarča turistov, predvsem angleško govorečih, zato so morale lokalne oblasti znak zavarovati proti kraji, njegove replike pa tam uspešno prodajajo. Znaki, ki spominjajo na kakšne znane skladbe, na primer Abbey Road, Penny Lane, Route 66, so pogoste žrtve kraj. V ZDA so zato cesto 69, ki namiguje na spolni položaj, preimenovali v cesto 31, žrtve zbiralcev pa so tudi prometni znaki za cesto 666, ki simbolizira hudičevo število.