Da ne bo pomote – vozniki niso prav nič krivi, da ima tako opevano, menda »najlepše mesto na svetu« tako uboge ceste. Ne, tudi oni trpijo, skupaj s potniki, a ti prej ali slej izstopijo s tega »transporta premoga«, oni pa morajo tam odslužiti ves svoj delovni dan. Ne vem, kdaj se je župan tega že omenjenega mesta, v katerem živijo menda najbolj srečni prebivalci tega planeta (v posebno zadovoljstvo jih na primer spravljata, ko ravno ne sedijo v avtobusu, škodi roomster, ki pridno polnita nenasitni mestni proračun), nazadnje zapeljal s »svojim mestnim prometom«. Da bi videl, kako se vozi premog. Ne krompir – krompirja je namreč škoda, pa še bolj občutljiv je – ampak premog!
Strategija sodobne prometne politike naj bi bila izgnati, lepo ali s silo (raje s silo, seveda, ker pri tem lahko še pobereš kazni za parkiranje ali pa zaračunavaš parkirno mesto), avtomobile iz centra mesta in ljudi spraviti na vlak ali avtobus. Da, vlak ni slaba rešitev, avtobus pa… Zelo dobro je napisal eden od naših kolegov, ko se je vprašal, ali se župan res sprehaja le okoli Tromostovja. Očitno se, kajti ko bi ga prvič dodobra pretreslo v avtobusu, ki poskakuje po razritih cestah slovenske prestolnice, bi ga verjetno minilo še zadnje veselje. Večino dnevno dobro pretresenih potnikov je že zdavnaj, a kaj, ko veliko drugih alternativ vseeno le ni. Znajti se moramo s tem, kar nam ponudijo.
Avtobus bom še uporabljal, na občutek, da sem premog, pa se ne bom tako hitro privadil. In si bom želel, da bi bil vsaj krompir. Ali kot bi rekel James Bond: »Martini, prosim. Pretresen, ne premešan.« Ve se, kdo je tukaj martini in kdo Bond, mar ne?
