Nobena stvar ni večna. No, morda so večni diamanti, zagotovo pa niso večni avtomobili, vsaj ne v vlogi, kakršni je namenjena večina. Slej ko prej se namreč vsakemu jeklenemu konjičku izteče življenjska doba, precej žalostno pa je, da jih v Sloveniji skrb zbujajoče malo ustrezno pospremimo na zadnjo pot. Precej več kot v ustrezni ekološki razgradnji jih namreč izgine neznano kam ali pa se jih znajde na odpadih, ki to pravzaprav niso, in delujejo na črno. Ko jih ne potrebujejo več, pa precej vozil lastniki tudi enostavno zapustijo, največkrat v urbanih naseljih in na njihovih obrobjih.
Zapuščeno vozilo je sicer po določbah zakona o pravilih cestnega prometa motorno ali priklopno vozilo, parkirano na javni cesti ali na nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet, ali na drugi javni površini, ki ni namenjena prometu vozil. Zapuščeno vozilo je ob tem tisto, ki nima registrskih tablic ali ni registrirano več kot 30 dni ter ni nerabno ali zavrženo motorno vozilo, ki se mu je življenjska doba iztekla zaradi poškodb, starosti ali drugih razlogov in je zaradi tega postalo odpadek po merilih iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki.
V Ljubljani na leto skoraj 200 zapuščenih
Če kdo opazi vozilo, za katerega domneva, da je zapuščeno, ga lahko prijavi na operativno-komunikacijski center policije na številko 113 oziroma na krajevno pristojno policijsko postajo ter v mestih tudi na mestno redarstvo. Pri tem so seveda zaželeni karseda podrobni podatki (lokacija, barva in tip vozila) ter po možnosti tudi fotografija. »Ko pooblaščena uradna oseba najde zapuščeno vozilo, namesti nanj pisno odredbo, s katero se naloži odstranitev vozila najkasneje v treh dneh od dneva izdaje odredbe. Če zapuščeno vozilo ni odstranjeno v roku treh dni po namestitvi odredbe, s katero se naloži odstranitev vozila, ga odstrani pristojni izvajalec rednega vzdrževanja cest. Po treh mesecih pa se lahko zapuščeno vozilo uniči ali proda,« ob tem pojasnjuje Boštjan Smolej iz sektorja prometne policije in dodaja, da je ugotavljanje lastništva zapuščenih vozil precej težavno, saj so po navadi takšna vozila v zelo slabem stanju in brez registrskih tablic, ki omogočata identifikacijo lastnika vozila. Če je mogoče, pa se zadnje lastništvo motornega vozila lahko preveri prek številke šasije vozila, seveda pod pogojem, da je le ta dostopna in še vidna in berljiva. »Sicer pa se lastnik zapuščenega vozila, ki tega ne odstrani kljub temu, da je bila odrejena odstranitev, kaznuje z globo 120 evrov,« še pravi Smolej in doda, da policija podatkov o prijavah in številu zapuščenih vozil ne zbira in jih posledično ne poseduje.
Zato pa podatke o zapuščenih vozilih na svojih področjih zbirajo posamezne občine. Pri Mestni občini Ljubljana tako na primer pravijo, da glede na število prijav in obravnav domnevno zapuščenih vozil ugotavljajo, da ob enaki ali večji prisotnosti mestnih redarjev število zapuščenih vozil upada. »To pripisujemo tako večji ozaveščenosti lastnikov kot tudi aktivnostim Mestnega redarstva v preteklih letih. Tako smo v zadnjem štiriletnem obdobju na letni ravni v povprečju odstranili 198,5 zapuščenega vozila,« so nam sporočili iz MOL, kjer so dodali tudi, da je primerov, ko bi se nekdo za tem, ko so vozilo že odstranili, javil in ga hotel nazaj, zanemarljivo malo. »Če pa lastnik želi vozilo prevzeti nazaj, plača stroške hrambe in globo, lahko pa se avtomobilu pisno odpove in soglaša z njegovim uničenjem,« še dodajajo. Pri MOL ob tem ne razpolagajo s podatki o povprečni starosti, vrsti in modelih zapuščenih vozil, so pa zato iz Javnega podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice odgovorili, da so vozila povprečno stara 10 let, medtem ko podatkov o tipu in modelu vozil prav tako nimajo, saj jih ne zajemajo v evidence.
Velika težava so avtoodpadi brez dovoljenja
Čeprav je dejstvo, da so zapuščena vozila v vseh pogledih velik problem, še vseeno precej večjega predstavljajo izrabljena vozila, ki ne končajo, kjer bi morala. Tako je pravzaprav grozljiv podatek, da je v Sloveniji vsako leto kar okoli 30.000 vozil, ki poniknejo na črnem trgu. »To pomeni, da jih razgradijo tisti, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo na črno, zbiralci sekundarnih surovin...« pravi Franci Lenart, direktor družbe za ravnanje z izrabljenimi vozili Ekomobil, ki poudarja, da je pri nas cel kup na črno delujočih avtoodpadov, ki zbirajo in razgrajujejo izrabljena vozila, pa za to nimajo ustreznih okoljevarstvenih dovoljenj.
Podobno ugotavlja tudi Gregor Vrhovec iz podjetja AvtoVrhovec pri Domžalah, ki je bilo pred dobrimi tremi desetletji celo prvi legaliziran avtoodpad v celotni Jugoslaviji. »Ideja za tovrstno dejavnost je bila takrat zelo dobra, a smo se tako kot danes težko prebili do ustreznih dovoljenj in razumevanja države, da je ta dejavnost nujna za ohranjanje narave in prispeva k rešitvi okoljske problematike,« pravi Vrhovec, ki ugotavlja, da vozil na avtoodpad prispe vsak dan manj in ne obrnjeno, kot bi si želeli in bi bilo tudi logično. »Tako pa je zato, ker, prvič, državni organi ne poskrbijo, da bi vsako izrabljeno vozilo končalo tam, kjer bi moralo, in, drugič, kar je največji problem, zaradi avtoodpadov, ki delujejo na črno, brez dovoljenj. Če lahko tako rečem, se namreč praktično vsak, ki ima doma garažo ali kozolec, ukvarja s to dejavnostjo in razdira ter trži vozila in njegove dele,« je oster Vrhovec, medtem ko Lenart opozori še na eno možno pot starih in izrabljenih ali skoraj izrabljenih vozil – izvoz v države nekdanje Jugoslavije in vzhodne Evrope, kamor naj bi iz Slovenije vsako leto potovalo od 10.000 do 20.000 vozil.
Ključno je potrdilo o primernem uničenju
Ko seštejemo omenjeno in na drugo stran enačbe dodamo, da naj bi v Sloveniji po nekaterih podatkih vsako leto nastalo med 50.000 in 60.000 izrabljenih vozil, pridemo do številke okoli 6000. »Če smo povsem natančni do 6116 – natanko toliko izrabljenih vozil smo v Sloveniji v lanskem letu skupno zbrali in predelali v vseh obratih, ki imajo za tovrstno dejavnost ustrezno dovoljenje,« razkrije Franci Lenart in razloži, da je od leta 2012 odgovornost za ravnanje z izrabljenimi vozili sicer na plečih uvoznikov in trgovcev, ki dajejo v Sloveniji na trg nova vozila – ti morajo namreč poskrbeti tudi za to, da se z vozili po preteku življenjske dobe ravna v skladu z evropsko direktivo in s slovensko uredbo o izrabljenih vozilih. »So pa praktično vsi uvozniki in trgovci, za vse blagovne znamke, prenesli svoje obveznosti na družbo Ekomobil, ki v njihovem imenu izvaja zbiranje in predelavo izrabljenih vozil v Sloveniji. V tej družbi delujejo trije obrati za obdelavo, ki imajo okoljevarstveno dovoljenje – v Lenartu, Velenju in Grosuplju, ob tem pa je v Sloveniji vzpostavljena mreža zbiralnih mest, trenutno jih je 47, kamor lahko zadnji imetniki brezplačno predajo svoje izrabljeno vozilo in prejmejo potrdilo o uničenju,« pravi Lenart.
Pravilno ravnanje z izrabljenim vozilom, ki ga upošteva le malokdo, je torej takšno, da lastnik, ki se želi vozila znebiti, tega odda na enega od teh zbiralnih mest, dobi potrdilo o uničenju, edino ta dokument pa je tisti, s katerim lahko vozilo nato odjavi iz prometa na prijavno-odjavnem mestu oziroma na upravni enoti. Ta storitev je za zadnjega imetnika brezplačna – vozilo dostavi, izkaže svojo identiteto in lastništvo vozila, od tam naprej pa se odgovornost za razgradnjo prenese na družbo Ekomobil. Sicer pri nas obstajajo tudi izjeme: obrati, ki imajo okoljevarstveno dovoljenje, vendar nimajo pogodbe z zavezanci. Takšnih obratov je 13, lastniki vozil pa torej lahko predajo avto v predelavo tudi v katerega od njih, pri čemer je ključno potrdilo o pravilnem uničenju. Tako je na primer tudi omenjeno podjetje AvtoVrhovec.
Pravilna razgradnja je seveda v prvi vrsti pomembna iz okoljevarstvenega vidika. Franci Lenart tako razloži, da morajo za prav vsak razgrajen avto voditi natančno bilanco, kako so ga razgradili, katere frakcije so iz tega nastale in kam so vse skupaj dali v nadaljnje ravnanje, se pravi, kaj so dali v ponovno uporabo, kaj v reciklažo, kaj v termično predelavo in tako dalje. »Ko vse skupaj seštejemo, moramo zagotavljati, da je 85 odstotkov razgrajenega vozila v ponovni uporabi ali reciklaži. To so zahteve Evropske unije, po letu 2015 pa bo ta odstotek dvignjen celo na 95 odstotkov. V Sloveniji je torej problem, da to lahko dokazujemo samo za omenjenih 6000 vozil, kaj se dogaja s 30.000 vozili, kje so materiali, ki niso šli v reciklažo, pa se ne ve,« še pravi Lenart in ponuja dve rešitvi: mehko različico v obliki osveščanja na vse možne načine in trdo v obliki učinkovitejšega inšpekcijskega nadzora. Pri čemer spet trčimo ob standardne težave majhnega števila inšpektorjev in njihovih prioritet, ki so pač drugje. A to je že druga zgodba...