Pomežiknete lahko tako prijatelju, nekomu, ki vam nasproti pripelje s prižganimi dolgimi lučmi, ali nekomu, ki ima en žaromet veliko svetlejši kot drugi (teh na naših cestah zadnje čase res ne manjka). Ali pa prijateljsko nekomu pomežiknete, ker za naslednjim ovinkom v grmovju tiči radar, ki je na lovu za vašimi evri. Da, solidarnost na cesti je nekaj, kar naj bi bilo samoumevno. Pa ni oziroma je vedno manj. Ne le, da se nikomur in nikjer ne odstopi kakšen centimeter asfalta več, še tista pregovorna (in baje kazniva) solidarnost na opozarjanje, da je nekje na vaši poti inkasant z radarjem, počasi izginja.
Dobro, rekli boste, da je prav, ker je to »prepovedano«. Pa se najprej vprašajmo, zakaj bi bilo? 70. in 71. člen ZCVP govorita o pravilni uporabi svetlobne in zvočne opreme vozila, posebej 70. člen pravi, da zvočne in svetlobne opozorilne znake voznik sme uporabiti le, kadar je ogrožen on sam ali kdo drug in pri prehitevanju zunaj naselja. Dobro, to je jasno. A kaj ko pomežiknete nasproti vozečemu vozniku, da ga opozorite na inkasanta v škodi roomster, renaultu kangooju, renaultu cliu, ali katerem od neštetih »prirejenih vozil«, da o »kontroli s pomočjo laserske pištole« niti ne govorimo? 40 evrov naj bi ocenili, da je težak vaš prekršek.
A poglejmo z druge strani: pomežiknete vozniku, ta upočasni vožnjo in vozi »varno«, mar ne? Mar ni to edini smisel, da se ob ceste postavlja radarske kontrole – zagotavljanje večje varnosti in umirjanje hitrosti vožnje? S pomežikom pa pomagate umirjati promet, torej ste naredili dobro delo. A ne, tukaj je v igri denar, temu se lakomna država ne bo kar tako odpovedala, čeprav že vrabci na strehi čivkajo, da se pri tako imenovani skrbi za varnost v resnici vse vrti le okoli denarja. Kajti zdaj so odkrili, da se hitrost vožnje skozi predore preveč povečuje, in bo treba hitro nekaj narediti. Seveda, več kontrole hitrosti. In več pobranega denarja. Se še kdo spomni, da so ob zadnji policijski stavki policisti kot argument, da jim mora nekdo prisluhniti, sami navajali, da so samo zaradi opozarjanja in neizrekanja denarnih kazni v proračun prinesli toliko in toliko manj denarja? Torej, še kakšno vprašanje?
Po eni strani je dejstvo, da je opozarjanja med vozniki vedno manj, treba pozdraviti – vozniki se pač držijo zakona. Po drugi strani pa nam ubijajo še tisti kanček solidarnosti. In kdo bo zmagal? Težko je reči, k sreči so vsaj radijske postaje s prometnimi poročili in javljanji, kje so radarji, bolj skrbne za varnost v prometu. A ni vrag, da se ne bodo lotili tudi tega. Kajti tako jim, lakomni državi namreč, skozi prste polzijo presneto potrebni evri iz naših žepov. Tega pa država pregovorno ne trpi rada. In zato samo še vprašanje: bomo vozniki vse to dovolili in molče požrli res čisto vse, kar nam servirajo oblastniki? In da ne bo pomote: na cesti se je treba zaradi lastne varnosti in varnosti drugih obnašati strpno, razumno in tolerantno. Voziti s primerno hitrostjo, posebno tam, kjer je to najbolj kritično.
