Polži

Veliko zbranosti in ostrega zaviranja ter kanček sreče šestih voznikov, enega za drugim, je pred dnevi na ljubljanski obvoznici pri Rudniku, kjer je omejitev hitrosti 130 kilometrov na uro, preprečilo množično verižno trčenje, ki se skoraj zagotovo ne bi končalo samo z zveriženo pločevino. K sreči je za šestim avtomobilom v vrsti sledila precej večja razdalja do naslednjega, ki je pripeljal v isti smeri, tako da so se ta in tisti za njim brez večjih težav umaknili na drugi pas in mirno nadaljevali vožnjo. In razlog za naglo zaviranje šesterice, med katero smo bili sami na petem mestu? Avtomobil, ki se je počasi, takole čez prst s hitrostjo največ 60 kilometrov na uro, brez pretiranega zanimanja njegovega voznika za dogajanje na voznem pasu, nanj vključil in tudi nadaljeval z vožnjo z več kot dvakrat nižjo hitrostjo od predpisane.

Isti dan, nekaj ur pozneje, se nam je zelo podobno zgodilo na Celovški cesti, na delu, ki je že izven obroča obvoznice in na katerem je omejitev hitrosti 70 kilometrov na uro. Voznik avtomobila, ki se je po enem pasu komajda premikal, se je odločil za prehitevanje drugega, ki je bil še kanček počasnejši, a pri tem ni kaj bistveno pospešil – vse skupaj je bilo bolj podobno temu, da se je le »umaknil« na drugi pas in nato s komaj zaznavno višjo hitrostjo v stilu težkega tovornjaka na avtocesti počasi, ampak res počasi prehitel drugega »polža«. Posledica je bilo znova divje zaviranje, tokrat na obeh pasovih, ki pa se je končalo malenkost manj srečno – večina udeležencev tega »incidenta« se je sicer srečno izvlekla, je pa malenkost za nami vseeno počilo, a sta jo voznik in voznica, vsaj po videnem sodeč, odnesla brez prask. Pri čemer smo vsi vozili povsem po omejitvi.

Oba dogodka spadata v skupino prometnih prekrškov, ki, vsaj tako opažamo sami, spadajo med tiste, ki jih je na naših cestah vedno več. Gre za prepočasno vožnjo, ki ji posvečamo vse premalo pozornosti. O njej sicer govorimo takrat, ko razmere omogočajo vožnjo s predpisano hitrostjo, a nekdo kljub temu vozi počasneje. Pri tem spodnja zakonsko določena hitrost velja le na avtocesti in znaša 60 kilometrov na uro, drugod pa počasne vožnje zakonodaja sploh ne pozna oziroma določa le, da mora voznik, kadar vozi s hitrostjo, ki je za več kot polovico nižja od najvišje dovoljene, vključiti vse utripalke, prav tako pa se mora voznik, za katerim se zaradi počasne vožnje nabere kolona, na prvem primernem mestu ustaviti in spustiti vozila mimo. A to je bolj teorija, ogromno je namreč primerov prepočasne vožnje, ki jih nihče ne sankcionira oziroma je slednje bolj izjema kot pravilo – zadnji uradni celoletni podatek tako na primer pokaže, da so policisti leta 2013 ugotovili slabih 83.500 kršitev prekoračitve hitrosti vožnje in vsega 161 kršitev prepočasne vožnje.

Razmerje ugotovljenih kršitev prepočasne in prehitre vožnje je tako kar 1:520! Čeprav je jasno, da prehitra vožnja povzroči ogromno nesreč, je po mnenju mnogih strokovnjakov prepočasna v veliko primerih ravno tako nevarna. Prepočasna vožnja namreč preseneti druge udeležence, jih prisili v nevarne manevre, povzroči živčnost ter s tem ustvari nevarne situacije, kot so na primer verižna trčenja. Če se tako, sicer upravičeno, zgražamo nad divjaki na cestah, bi se morali, pa se ne, takisto nad prepočasnimi »polži«.