Tesnega zavezništva med Nemci in Italijani že dolgo ni več, danes si na številnih področjih močno konkurirajo, pa najsi gre za gospodarstvo ali šport, sploh nogomet. Tudi ko beseda nanese na avtomobile, je konkurenca močno prisotna, dvoboj pa praviloma dobivajo Nemci. Vsaj ko je govora o bolj ljudskih štirikolesnikih, je temu tako. Seveda zapisanega ne želimo posploševati, sama od sebe sta se nam za primerjavo ponudila kandidata, ki kupce nagovarjata v nižjem srednjem razredu, ki ga zaradi izrazite premoči pogosto imenujemo kar golfov razred. Kilometre smo namreč nabirali z oplom astro in alfo romeo giulietto.
Za nakup avtomobila že dolgo velja, da gre za spopad razuma in čustev, sploh tedaj, ko je vreča denarja za nakup točno odmerjena in želi bodoči lastnik dobiti največ avta za odšteti denar. Če smo čustveni, dileme ni – giulietta vas bo očarala. Sploh v kakšni bolj privlačni (beri: črni) barvi, ko boste v njej zlahka prepoznali dolgolaso črnolasko z oblinami na pravih mestih, ki vas nagovarja, da se z njo zapeljete krog ali dva. Ko boste to storili in šli do konca, zagotovo ne boste razočarani, pa čeprav bi se ji bolj kot dizelski podal kakšen zmogljiv bencinski motor. Smo pa bili vseeno razočarani, ko smo ugotovili, da vendarle ne gre za modno ikono. Notranjost je bila pusta in mračnjaška, manjkali so vzorci žal že preminulega kreatorja Giannija Versaceja, v katerih bi naravnost zablestela.
Astri smo podobno dolgočasje zlahka odpustili, saj nam je bilo že na prvem zmenku samoumevno, da ni dekle, v katero bi se voznik zaljubil na prvi pogled. Zato smo v njej iskali dodano vrednost, a bili do neke mere razočarani, ker v ničemer ni izstopala iz povprečja, pa najsi gre za prostornost, motorne zmogljivosti ali prijaznost do okolja. Je pa res, da je prav v prvini čistosti slavila zanesljivo zmago, saj je testni dizel premogel že zahtevno okoljsko normo euro6, alfin le euro5. Dizelska nrav se – kot smo že omenili – veliko bolje poda nemki, 1,6 litra pljučne prostornine pa v kombinaciji s 136 konjički pomeni solidne zmogljivosti (200 kilometrov na uro, 10,2 sekunde do stotice), a nič več kot to. Se pa izkaže s povprečno porabo 6,3 litra in dosegom okoli 900 kilometrov, čeprav je potrebno omeniti, da tovarna obljublja še veliko več, saj navaja sanjsko povprečje le 3,9 litra. Italijanka diha z večjimi pljuči (2 litra) in je podprta tudi z več iskrivimi konjiči (150), kar se na cesti pozna. Je boljša od tekmice tako pri največji hitrosti (210 kilometrov na uro) kot tudi pospešku do stotice (8,8 sekunde), za nameček pa je celo za odtenek varčnejša (povprečje 6,2 litra) in ima zavoljo nekaj večje posode za gorivo (60:56 l) doseg že blizu magične tisočice. Kapo dol. Si pa manjšo grajo pri obeh zaslužita 6-stopenjska ročna menjalnika, z opombo – lahko bi bila boljša, predvsem natančnejša in hitrejša.
Z metrom v roki ju boste obhodili podobno hitro kot kakšen otok na rajskih Maldivih, kar prevedeno pomeni, da karoserija z dolžinskimi centimetri obljublja okretnost tudi v mestnih središčih. Astra je nekaj daljša tako pri dolžini (4,42:4,35 metra) kot medosni razdalji (2,68:2,63 metra), a se to v notranjosti ne pozna bistveno, občutki dveh potnikov na zadnji klopi pa so podobni, z dovolj centimetri za koleni in glavo povprečno raščenega zemljana. Na pričakovani ravni razreda pa sta tudi prtljažnika, v katera zlahka gredo štiri potovalke (370:350 litrov v korist astre), je pa zadnjo klop moč podreti in prostornino posebej pri nemki izdatno povečati (1235:1045 litrov). Zelo primerljivi sta pri ceni, saj je alfa dražja le za 740 evrov (21.430:20.690), serijski opremi active in distinctive pa sta skoraj popolni tako pri varnosti (zračne blazine in zavese, ABS, ESP…) kot udobju (samodejna klimatska naprava, potovalni računalnik, tempomat, električni paket…), le za parkirne senzorje je smiselno doplačati (pri astri 610 evrov z vključeno parkirno pomočjo, pri giulietti 400 evrov).
Več fotografij na www.dnevnik.si
