Čeprav smo v pomlad koledarsko komajda vstopili, je vreme že nekaj časa dovolj prijazno, da omogoča lepe razmere za vožnjo tudi najbolj občutljivim motoriziranim udeležencem v prometu, motoristom. Ti seveda po abstinenčni krizi, ki jo prinese zimski motoristični spanec, komaj čakajo prvi trenutek, ko lahko zajahajo svoj motocikel in se vsaj za kako uro odpravijo novim dogodivščinam naproti. In čeprav se verjetno sliši zlajnano kot le kaj, zagotovo ni odveč na vsakem možnem mestu vedno znova opozoriti, da morajo biti (in moramo biti na njih tudi vsi drugi udeleženci v prometu) v času, ko se na ceste vračajo po nekajmesečni odsotnosti, še posebno pozorni.
Razlog je seveda tudi v tem, da jih sprva čaka ogromno pasti, od aprilskega deževja do megle, trših pnevmatik zaradi še vedno nizkih jutranjih temperatur, možne poledice, peska in peščenega drobirja, s katerim so še vedno posute ceste zaradi sneženja in poledice v zimskem času in ki na gladkem asfaltu deluje kot kroglični ležaj ter povzroči takojšen zdrs motorista... »Na take razmere se morajo motoristi vedno pripraviti tako psihološko kot materialno. Če se podajajo na vožnjo, morajo vedeti, da jih čakajo zahtevnejše razmere in da za obvladovanje vozila potrebujejo posebno znanje,« opozarja tudi Andrej Justinek z oddelka za voznike pri Javni agenciji RS za varnost prometa (AVP), pri kateri preventivi za motoriste namenjajo ogromno pozornosti.
Brezplačni tečaji
Da je ta izredno pomembna, se zavedajo in poudarjajo vsi. »Na veselje vseh motoristov javna sredstva obveščanja končno dobro opravljajo svojo nalogo in že zgodaj opozarjajo na motoriste na cesti. Tudi izjave renomiranih učiteljev, trenerjev, policistov so na začetku sezone pogosto na televiziji,« je boljše stanje na tem področju izpostavil učitelj vožnje motociklov Martin Žugelj iz Šole vožnje Šmarca, medtem ko nam je Mateja Markl z oddelka za preventivo pri AVP razložila, da so v minulih letih pripravili medijsko kampanjo in gradiva s sloganom »Ne spreglej, 3-x poglej«, letos pa žal ne morejo zagotoviti plačanega oglaševanja, a se zato gradiva uporabljajo na lokalnih televizijskih in radijskih postajah. Prav tako se v sodelovanju z občinskimi sveti za preventivo in vzgojo v cestnem prometu izvajajo preventivni dogodki, namenjeni motoristom na lokalni ravni, pogosto v organizaciji motoklubov, ali policijske akcije Policijska izkušnja kot nasvet. »V okviru teh dogodkov predvsem prikazujemo nujnost uporabe zaščitne čelade s prikazom naletne teže glave ter problematiko hitrosti in poti ustavljanja na posebnem demonstracijskem mopedu. Za aktivnosti na lokalni ravni zagotavljamo tudi promocijska in izobraževalna gradiva, ki se izvajajo po šolah, v okviru AVP pa smo pripravili spletno pismo z opozorilom vsem motoristom in voznikom, da je treba varnosti motoristov nameniti posebno pozornost,« je dodala Marklova.
Poseben del preventive je udeležba na tečaju varne vožnje, ki je seveda zelo priporočljiva, ob tem pa se ga lahko udeleži vsakdo. »Tečaje varne vožnje organiziramo zavodi s pomočjo tistih občin, ki poskrbijo za vzgojo in varnost svojih občanov tudi na kakšen drug način kot samo s plakatiranjem. Udeležba je brezplačna, tečaji pa so osvežitvene narave, saj se spomnimo vseh pomembnih veščin in si jih ponovno vtisnemo v spomin. Prvo uro opravimo v učilnici, v kateri si izmenjamo izkušnje in predebatiramo kakšno različno mnenje, nato pa se odpravimo na poligon, se razdelimo v skupine in začnemo delati. Odvisno od števila udeležencev vse skupaj lahko traja od štiri do osem ur, odziv pa je dober,« je vse skupaj opisal Martin Žugelj, ki poleg treningov varne vožnje motoristom svetuje, naj sezono začnejo počasi, vidno in previdno: »Zapeljite se na neprometno površino in se preizkusite v počasni vožnji, slalomu, osmici in zaviranju. Naredite vaje za ravnotežje in raztegnite telo, preden se odpeljete z domačega dvorišča.«
Mnenja so različna
Vsa takšna in drugačna preventiva je seveda zaman, če se nasveti in sporočila naslovnikov ne primejo. Mednje še zdaleč ne spadajo le motoristi, temveč tudi vsi drugi udeleženci v prometu, ki moramo upoštevati, da si življenjski prostor, se pravi cesto, delimo tudi s šibkejšimi udeleženci na dveh kolesih. Pri čemer večkrat naletimo na mnenje, da so motoristi divjaki, ki na cestah ne počno drugega, kot ogrožajo sebe in druge. Seveda gre po stari slovenski navadi za posploševanje, a kjer je dim, je navadno tudi ogenj, in do takšnega razmišljanja človeka pač pripravijo določene izkušnje. »Mnenje ni zmotno. Pomanjkanje prometne in občečloveške kulture je njihov bistven problem: kršitve omejitev hitrosti, agresivna prehitevanja, kjer ni dovoljeno, filtering... Človek bi včasih mislil, da živimo v različni državi. Kjer bi voznik osebnega avtomobila že zdavnaj izgubil vozniško dovoljenje, organi nadzora na motorista sploh ne reagirajo,« denimo meni Andrej Justinek iz AVP.
Seveda se s takim, recimo mu »večinskim mnenjem nemotoristov«, ne strinjajo vsi. Že omenjeni Martin Žugelj meni, da je takšno mnenje nekakšna polresnica, kar je tudi slikovito pojasnil. »Res je težko brzdati sto konj v hlevu in spustiti skozi priprta vrata samo dva do tri konje, a večina motoristov ni divjakov. Pogosto gre za nevoščljivost frustriranih voznikov, ki si nikoli niso privoščili vožnje z motorjem in tega enostavno ne razumejo. Kot že rečeno, za prehitevanje imamo na voljo toliko moči, da to naredimo hitro, in ko to obvladaš, res kar vijugaš med avtomobili. Problem se lahko pojavi, če to počnemo begajoče in sunkovito, tako zelo, da nas voznik v avtu ne more opazovati,« pravi Žugelj in tudi voznikom avtomobilov svetuje, da bi morali bolj pogosto pogledati v vzvratna ogledala in pri prehitevanju pregledati mrtvi kot: »Samo dotik je dovolj, da motorist zgrmi po tleh. Motoristi pa bi morali predvsem upoštevati načelo Vidnost je varnost.«
Vse več je tudi žensk
Da je motorizem v naši družbi še vedno stigmatizirana, stereotipizirana tema, meni tudi navdušena motoristka Nataša M. »Zato ima večina ljudi, ki niso motoristi, motoriste še vedno za divjake. Ta nalepka se nas drži. Dejanski odstotek divjakov pa je, vsaj glede na moja opažanja, enak pri vseh prevoznih sredstvih, od kolesarjev do motoristov, avtomobilistov in še koga. Vedno obstaja določen odstotek ljudi, ki delajo sramoto preostali skupini, pa čeprav je dejanskih divjakov med motoristi vsako leto manj, saj jih tudi sama motoristična klika obsoja. Pogosto rečem, da je velika razlika med motoristom in kretenom na motorju,« je slikovito opisala Nataša in dodala, da k označevanju motoristov kot divjakov pripomore tudi dejstvo, da večina ljudi vozi avto, kolo... »Torej so del skupine avtomobilistov, kolesarjev, vemo pa, da sami sebe ne bomo označili za divjaka. Motoristov pa je manj in lažje je s prstom pokazati na skupino, katere del nisi.«
Natašo motocikli navdušujejo že od malega in bi se, če bi ji služba in življenjski stil to omogočala, z motorjem vozila povsod in vedno, zanimivo pa je, da ji ni težko priznati, da tudi sama na motorju ne spoštuje vselej cestnoprometnih predpisov. »Ampak zato s svojim kršenjem pravil nikoli ne ogrožam drugih. Torej, po domače, grem se znoret tja, kjer vem, da se lahko, kjer cesto poznam, kjer nikogar ne ogrožam. Vselej pa vozim po omejitvah v naseljih! Ne prehitevam v škarjice in ne prehitevam v križiščih. Vedno ustavim ljudem na prehodu za pešce, uporabljam smernike, opazujem druge udeležence in predvidevam, kaj bodo storili. To so razlike med motoristi in divjaki,« pristavi Nataša, ki na motorjih opaža vse več žensk, in doda, da jo je ravno omenjeno predvidevanje obnašanja drugih že večkrat rešilo pred nesrečo, saj ji situacije, ko je le malo manjkalo, da ni počilo, niso tuje. »Izsiljevanje prednosti, tovornjaki na sredi ceste, traktorji na ovinku, srne na cesti, luknje v asfaltu... V dveh tretjinah mojih primerov bi bili krivi drugi, v preostanku pa sama. A kljub temu da je bila situacija nekajkrat res grozna in se ne bi lepo končala, nikoli nisem pomislila, da bi se motorju odpovedala.«