Po 25 letih, kar sodelujem s Korejci, sem še vedno pri nekaj najpogostejših frazah in osnovnem razumevanju jezika. Predvsem smo v tem času vzpostavili medsebojno zaupanje in spoštovanje. Korejska in slovenska duša sta si blizu in prav to nadomesti moje slabo znanje korejščine.
Vam je nogomet kaj bližji? Radi sicer kolesarite, toda Hyundai že od leta 1999 sodeluje z mednarodno nogometno zvezo pri največjih nogometnih dogodkih.Moj odnos do nogometa je podoben vetru: z njim sem močneje povezan, ko se naša reprezentanca uvrsti na veliko tekmovanje. Seveda je sponzorstvo do nogometa obveza, povezana z veliko dela in poslovnega tveganja. Kolesarjenje pa moji duši in telesu daje novih moči.
Kako sicer gledate na Južnokorejce in njihovo avtomobilsko industrijo? Pred 20 leti smo se jim še posmehovali.Gre za visokotehnološko družbo. Danes je Južna Koreja v vseh tehnoloških zadevah med najrazvitejšimi na svetu, na kar odločilno vpliva tudi skrb za razvoj odnosov, ne samo tehnologij. Njihova podjetja ogromno vlagajo v kadre, razvoj in raziskave. Južna Koreja je danes veliko drugačna od tiste izpred pol stoletja, ko je bila med najrevnejšimi državami na svetu. Pri njih sta zelo pomembna izobraževanje in družbena odgovornost.
Ko Slovencu rečemo Hyundai, takoj pomisli na proizvajalca avtomobilov, pa čeprav je veliko več kot samo to.Zgodovina podjetja je dolga in zanimiva. Hyundai Motor Group je ogromno podjetje, katerega največji del je avtomobilski s prodajo 8 milijonov vozil v prejšnjem letu. Je tretji največji proizvajalec avtomobilov na svetu. Podjetje obvladuje še druga področja, kot so proizvodnja jekla, strojegradnja, petrokemija, energetika… Njihov železarsko-jeklarski kompleks je najsodobnejši na svetu, brez emisij v okolje in z visokim energetskim izkoristkom. Notranjost je tako čista, kot bi šlo za farmacevtsko podjetje.
Slovensko podružnico ste prevzeli ob koncu 90. let, ko so bili časi za nakup avtomobila drugačni, veliko se je zapravljalo, Slovenci so na avtomobil gledali kot na nekakšen fetiš.Odnos Slovencev do avtomobila se je z leti normaliziral. V 80. letih avto pri nas še ni bil širše dostopen. Devetdeseta leta so prinesla preobrat z velikim povpraševanjem. Če pogledamo tedanje cenike še v nemških markah, ugotovimo, da so bili avtomobili resnično dragi, kupci so kupovali avto z emocijami, bil je statusni simbol, včasih celo sanje. Danes je slovenski trg razvit in zrel. Slovenski kupec je postal normalen kupec, ozaveščen in ve, kaj hoče, novi avtomobili pa so v Sloveniji med najcenejšimi v Evropi.
Če primerjate tista leta z današnjimi, je danes težje prodati avto?Nikakor ne, avta ni bilo nikoli težko prodati. Konkurenca na slovenskem trgu je normalna. Trg se je sicer spremenil, a smo se mu trgovci prilagodili. Seveda je prodaja v veliki meri odvisna od tega, da avto ponudimo za konkurenčno ceno, saj trg to prepozna.
Ste bolj čustven ali razumen človek? Sprašujem, ker je nakup avtomobila tudi boj med čustvi in razumom.Pri tehničnih zadevah sem bolj razumen, ima pa vsak človek čustva za nekaj prihranjena. Mislim, da je čustva bolje uporabiti za kaj drugega kot pa za nakup avtomobila. (Smeh.)
Vas je bilo v 90. letih kdaj sram, ker ste po službeni dolžnosti vozili hyundaija, privoščili pa bi si lahko kakšnega bolj uglednega?Bom odkrit. Avto mi nikoli ni pomenil več kot vozilo, nisem imel želje po razkošnem avtu. Mogoče mi je to z vzgledom privzgojil moj oče, ki je tudi živel z avtomobili. Naučil me je, da je pravi avto tisti, ki ga potrebuješ za življenje. Seveda zadnjih 25 let vozim samo hyundaija. Imam velikega in vanj z lahkoto spravim dve kolesi. Mogoče danes kdo avto potrebuje zato, da se z njim pokaže in izpade frajer, a takšnih je vedno manj.
Od prodaje avtomobilov naj bi nekaj imeli vsi Slovenci, saj se z njo polni državni proračun. Kako gledate na brezglavo porabo tega denarja?Potrošnja, obremenjena z davki, seveda polni proračun. Mislim, da so avtomobilske dajatve v Sloveniji večinoma ustrezne in niso med najvišjimi v Evropi. Govoriti o davkih oziroma o tem, ali so pravični ali ne, je seveda težko. Poraba denarja od davkov pa nas je pripeljala v stanje, v katerem je naša državna blagajna. Nekoč sem starejšemu Korejcu potožil, kako ga lomijo naši politiki, pa me je vprašal, koliko je stara država Slovenija. Ko sem mu pojasnil, mi je dejal, da smo še dojenček. Rekel mi je, da bomo potrebovali čas, da zrastemo.
Pa imamo res še čas za to?Seveda me srce boli, kako se ta denar porablja. Toliko bolj, ker mi je kot poslovnežu jasno, kako racionalno obračati denar. Pošten poslovni svet naj bo vzgled in vodilo porabnikom proračuna.
Se tudi zato v začetku leta 2015 še nismo dokončno poslovili od recesije?Del gospodarstva, ki je navajen ustvarjati, tudi ustvarja. Seveda pa je obstajal tudi drugi del, s katerim je bilo nekaj močno narobe. Poglejte samo večja gradbena podjetja, ki so se na moje začudenje vsa naenkrat sesula. Vse je bilo prepredeno s politiko in špekulacijami. Pri nas je politika nezrela, neodgovorna in brez izkušenj, kot dojenček. V poslovnem svetu je na prvem mestu človek, ki je naša stranka, in nekaj podobnega bi morala početi tudi politika. Stranka je tista, ki plača, ko kupi avto, in podobno, ko pelje avto na servis. Zato jo spoštujemo in si želimo, da se znova vrne. V politiki žal tega odnosa ni oziroma je enkrat ob volitvah. Ali prevedeno, nekoga se prinese naokoli.
Plačo vam verjetno določajo v Južni Koreji?Ne, moja zgodba je drugačna, določajo jo lastniki našega podjetja na Nizozemskem vsako leto posebej. Če dosežemo dobre izide, dobim tudi dodatek.
Zakaj se v Sloveniji ob omembi visokih plač posameznikov zgražajo množice?Ta občutek se je v ljudeh gradil počasi. Če nekdo dobro dela, tega zgražanja ni. Žal pa je bilo preveč nepravilno razdeljenega denarja. A to se ne dogaja zgolj v Sloveniji, tudi v tujini je podobno.
Veliko se govori o visokih plačah podjetij v državni lasti. Bi sami omejili plačo direktorja s predsednikom vlade?Mislim, da tovrstne omejitve, ne glede na to, ali gre za državno ali zasebno podjetje, niso nikoli prinesle nič dobrega. Seveda so bile nekatere plače previsoke, lahko bi celo rekel vulgarne. Moramo pa vedeti, da je za visoke plače naš sistem obdavčitve dela narejen primerno. Dve tretjini vzame država, tretjino dobi posameznik. Če moraš denar sam ustvariti, si ne privoščiš razsipanja za previsoke plače.
Je posledica nižjih plač v državnih podjetjih in vladi ta, da na odgovornih mestih nimamo vrhunskih strokovnjakov, predsednik je navadno politik, ministri v večini prav tako?Povpraševanja po državnih službah je še vedno veliko, torej so plače tam dobre. Če gledam sebe: direktor sem že dolgo, najbolj ponosen pa sem, da pri sodelavcih niti enkrat nisem zamudil s plačo, pa so bili kdaj časi tudi težki. Seveda ne gre za blesteče visoke plače, so pa solidne. Seveda morajo biti pri plačah tudi stimulativne razlike. Majhna država, kot je naša, bi morala delovati kot podjetje, kar pomeni, da vsi tisti, ki nimajo v podjetju kaj početi, tam ne smejo biti. Plače pa kot v urejenem podjetju, po opravljenem delu.
Je to iluzija, bomo kdaj dočakali, da bo tudi Slovenija vodena kot podjetje?Želim si, da bo dojenček, naša politika, kmalu zrasel v velikega, poštenega, odgovornega in delavnega fanta, ki bo sposoben voditi državo Slovenijo. Pametnih ljudi je veliko, tisti, ki jih vodi, pa mora imeti moč, karizmo in voljo.
Kot veliki nadlogi Slovenije se omenjata siva ekonomija, letno ocenjena na 10 milijard evrov, in korupcija, sploh med menedžerji.Poznam veliko menedžerjev in vem, da v večini niso koruptni. Siva ekonomija predvsem v krizi duši avtomobilski sektor. Če delodajalec pošteno plačuje prispevke in davke, mora za delavca z neto plačo 1000 evrov odšteti 2160 evrov. Nekdo, ki dela na sivo, je zato 2,1-krat bolj konkurenčen. V zadnjem času opažam, da si država prizadeva za ureditev tega področja. Zavedati se bomo morali, da je bistvo države tudi njeno financiranje, in eden od virov je tudi pošteno plačevanje davkov. Le tako bodo ti davki lahko nekoč tudi nižji. Spet pa moram omeniti neracionalno porabo proračunskega denarja, ki s slabim zgledom vzpodbuja sivo ekonomijo.
Močno koruptna je tudi Kitajska, pa vseeno postaja država, vredna spoštovanja, vsaj ko beseda nanese na gospodarstvo. Je njihova avtomobilska zgodba podobna korejski izpred 20 ali japonski pred 40 leti?Nikakor ne. Kitajci izvozijo zelo malo avtomobilov, Japonci in Korejci pa so jih že na začetku veliko. Kitajci imajo ogromen notranji trg, na katerem se proda na milijone avtomobilov. Večinoma so to avtomobili svetovnih znamk, ki se proizvajajo v njihovih kitajskih tovarnah, tržni delež lokalnih znamk in modelov je majhen. Svetovni avtomobilski trg obvladujejo velika podjetja in ne države. Kitajska vlada ve, da jim korupcija lahko ustavi razvoj, zato so jo začeli močno in kruto preganjati.
Rdeča nit slovenskega avtomobilskega trga so še vedno enodnevne registracije. Vsi jih zanikajo, a tudi vsi počnejo. Zakaj?Slovenski trg je del trga Evropske unije. Iz Slovenije kar nekaj novih avtomobilov prodamo na trge EU, največ v Nemčijo, večina od teh se pri nas tudi registrira za kratek čas. Te kratkotrajne registracije so posledica pogodbenih odnosov in bonusnih sistemov principalov. Moja ocena je, da bo letos okoli 40 odstotkov registriranih vozil prodanih zunaj Slovenije. Je pa zanimivo, da v Slovenijo mimo pooblaščenih distributerjev novi avtomobili praktično ne prihajajo. To pomeni, da so pri nas prodajne cene konkurenčne.
Toda pritiski lastnikov, da vzamete in prodate čim več avtomobilov, gotovo obstajajo?Vse gospodarske dejavnosti potrebujejo razvoj trga in avtomobilska je vodilna med njimi. Moram priznati, da je to tisto, kar mi je posivilo lase.
Zakaj so v Sloveniji marže skrivnost?V tem trenutku ni treba, da bi bile skrivnost. Kalkulacija je sicer interna stvar podjetja in je povsod poslovna skrivnost. Marže so odvisne od trga. Cene na slovenskem avtomobilskem trgu so nizke in zelo konkurenčne, prostora za maržo je malo. Poslovanje v avtomobilski dejavnosti je izjemno racionalizirano. V zadnjih treh letih je zaprlo vrata kar nekaj salonov, preživeli so tisti, ki niso imeli nahrbtnika finančnih obremenitev in so imeli nizke stroške obratovanja.
Pred osmimi leti ste dejali: Slovencu bi privoščil tak avto, kakršnega potrebuje, ne tistega, ki si ga želi ali o njem sanja. Torej predvsem zanesljivo vozilo, ki ga vsak dan potrebuje za svoje delo, družino in prosti čas. Je slovenski kupec osem let kasneje dovolj zrel za takšno razmišljanje?O tem sem govoril že na začetku najinega intervjuja, da smo danes bliže temu, kar je bilo sicer aktualno že pred 20 leti. Slovenski avtomobilski trg je razvit, kupec pa danes ve, kaj hoče.