Promet je gost, hitrosti so visoke, gneča in nestrpnost voznikov in voznic za volanom pa prav tako vedno bolj ogrožata nas same. Ob takih primerih je korak do prometne nesreče zelo majhen in ko poči, lahko o smrti ali preživetju odločajo sekunde. O tem, ali se pogovarjamo o človeških življenjih ali le o zveriženi in poškodovani pločevini. Zato je v takih najbolj kritičnih trenutkih vsaka, tudi najmanjša pomoč, obzirnost, človeška roka, ki pomaga, še kako pomembna tudi za usposobljene reševalce ali gasilce, ki nato prihitijo na kraj nesreče.
Ko se zgodi nesreča, ni časa za obotavljanje. Treba se je hitro odločiti, stopiti iz množice radovednežev in poskusiti pomagati. Reševalci pravijo, da vsaka pomoč pride prav in da je vse bolje kot dogajanje le opazovati. Anton Posavc, vodja izobraževalnega centra Reševalne službe v Ljubljani, pravi, da pri nas le pri redkih izjemah lahko potrdi, da vozniki in voznice znajo dati prvo pomoč. »Povprečno znanje prve pomoči pri slovenskih voznicah in voznikih, to lahko reševalci trdimo iz lastnih izkušenj, ni le slabo, ampak katastrofalno. To je potrdilo tudi že nekaj raziskav. Prva napaka je že ta, da nihče ne želi prvi pristopiti na prizorišče, kjer je treba nekomu nuditi prvo pomoč in začeti neodložljive ukrepe, ki lahko nekomu celo rešijo življenje. 'Nas bo potem tožil?' se velikokrat sliši kot izgovor. To je popoln nesmisel. Slovenci ne znamo tudi poklicati za pomoč na 112 in dostikrat tega celo ne želimo.«
Pripomočkov ne znamo uporabljati
Veliko voznikov, ki torej vozijo mimo prometne nesreče, se na vse skupaj ne odzove. Kako to? V prvi vrsti, pravi Boris Plavšič z Rdečega križa Slovenije, je prisoten strah, da bodo kaj naredili narobe. »Težava je namreč tudi v tem, da ljudje čez čas pozabijo osnove prve pomoči, velika večina se namreč ne sooča s takimi primeri nudenja pomoči v realnem življenju, naša zakonodaja pa ne predvideva obnavljanja tega znanja, čeprav na Rdečem križu že vrsto let dajemo pobude, da je treba zakonsko urediti, da bi se znanje o prvi pomoči obnavljalo na tri do pet let.« Pa vendar se nekateri vseeno odzovejo, verjetno tudi nagonsko. Romana Duša z oddelka za komuniciranje na Darsu dodaja: »Po naših izkušnjah se najpogosteje na nudenje prve pomoči odzovejo tisti, ki so po poklicu reševalci, medicinske sestre, policisti, gasilci in so na kraju nesreče prisotni kot civilisti. Osnovno pomoč pa po naročilu vodje intervencije ali zdravnika opravijo tudi naši vzdrževalci.«
Torej se raje in bolje odzovejo vozniki in voznice, ki se s tem ukvarjajo tudi poklicno, kar je po svoje razumljivo, pa vendar lahko tudi drugi vozniki veliko naredijo v tistih prvih najbolj kritičnih trenutkih. Če bi le bili bolj samozavestni, bolje usposobljeni. Kljub vsemu je tečaj prve pomoči, skozi katerega morajo iti vsi, ki želijo pridobiti vozniški izpit, vsaj prvi korak na poti do bolj ozaveščenih in usposobljenih voznikov in voznic. A ljudski glas pravi, da so ti tečaji bolj ali manj črka na papirju, rutina, ki ne služi ničemur. Zato pa Anton Posavc meni povsem drugače: »Vsekakor se na teh tečajih naučijo. Problem je, ker smo danes pouk in vzgojo za prvo pomoč praktično črtali iz formalnih izobraževalnih programov, kar je zelo nespametna poteza, ki ima svojo ceno, gledano na dolgi rok. Mnogi se s prvo pomočjo, in to v zelo okrnjenem obsegu, srečajo šele, ko gredo opravljat vozniški izpit. Ko opravijo ta izpit, jim do konca življenja ni treba narediti ničesar več v tej smeri. Zanimivo pa je, da moramo torbico prve pomoči v avtu, čeprav nedotaknjeno, zamenjati vsakih pet let. Saj je prav, da skrbimo tudi za uporabnost opreme in pripomočkov za nudenje prve pomoči, vendar nam ti nič ne pomagajo, če jih ne znamo uporabljati. Vsak od nas bi želel, da mu v stiski, ko je ogroženo njegovo zdravje ali celo življenje, nekdo čim prej ponudi prvo pomoč. To pa lahko dosežemo samo z vzgojo, že od malih nog naprej, in seveda s tem, da tudi pouk prve pomoči začnemo dovolj zgodaj in postopoma od manj zahtevnega za otroke do nekoliko zahtevnejšega, če lahko sploh uporabljamo izraz, pri odraslih.« Andrej Justinek, področni podsekretar na Agenciji za varnost prometa, dodaja, da veliko pomeni že to, da se z opravljenim tečajem prve pomoči poveča pripravljenost pomagati poškodovanim v prometni nezgodi, zmanjša strah pred pomočjo poškodovanim in pozna vsaj osnovna načela pomoči.
Ključna pravilna razvrstitev vozil
A le malo voznikov se dejansko zaveda, da je pomoč na cesti tudi zakonska obveza, ne le človeška in civilizacijska. Vsak je namreč dolžan pomagati. Ponuditi pa jo je treba takoj, ko ugotovimo, da je to potrebno. Najprej je treba poskrbeti za varnost na prizorišču, označiti kraj prometne nesreče in s tem preprečiti nalet vozil. »Nato naj tisti, ki želi pomagati, hitro pregleda prizorišče, naredi neko začetno oceno stanja poškodovanca in nato po potrebi takoj obvešča prek številke 112 naprej nujno medicinsko pomoč. Sledi nudenje neodložljivih ukrepov, od sproščanja dihalne poti, po potrebi oživljanja, ustavljanja krvavitve do drugih ukrepov prve pomoči. Ekipa nujne medicinske pomoči običajno v tem času že prispe in prevzame oskrbo. Nudenje prve pomoči ni primerno, če bi pri tem ogrožali sebe ali bolnika,« dodaja Posavc.
Hitrosti na avtocestah so v povprečju višje, zato tam lahko prihaja tudi do še hujših nesreč, nudenje prve pomoči pa ima tam določene posebnosti. Sicer na Darsu pravijo, da je reševanje na avtocestah in hitrih cestah podobno kot na vseh drugih prometnicah, da pa ponovno pozivajo voznike k pravilnemu razvrščanju v primeru zastoja. »S pravilno razvrstitvijo vozil, ki niso udeležena v prometni nesreči na avtocesti, omogočimo reševalnim vozilom hitrejši dostop do ponesrečencev in s tem povečamo možnost preživetja tudi do 40 odstotkov,« še pravi Romana Duša.
Nepogrešljiv reševalec na motociklu
Odzivni čas reševalcev in drugih, ki znajo strokovno pomagati, je torej vsaj tako pomemben kot hitra »laična« pomoč drugih udeležencev v prometu. Zato je ena od rešitev reševalec na motociklu. Ta je hitrejši in se lažje prebije do kraja nesreče. Izkušnje z njimi, pravi Anton Posavc, so zelo dobre: »Odkar je bila uvedena ta oblika reševanja in nudenja nujne medicinske pomoči, se lahko številni zahvalijo, ker jim je rešil življenje ali kakor koli drugače uspešno pomagal, da so bile posledice manjše ali celo popolnoma odpravljene. Lahko rečemo, da je postal nepogrešljiv člen v sistemu predbolnišnične nujne medicinske pomoči.«
Po podatkih reševalne postaje v Ljubljani je tako imenovani dostopni čas v urbanem okolju povprečno okoli 8 minut, na podeželju pa 15. A na to vpliva veliko dejavnikov, se pa trudijo mrežo nujne medicinske pomoči organizirati tako, da so zunaj mesta tudi manjše enote nujne medicinske pomoči, zaradi česar se dostopni čas na podeželju še skrajša.